316. dan: Pogled nazaj

Po službi sem šla z Lovrotom na dolg sprehod. Ko sva prišla domov, sva si obrisala tačke, se najedla in se stisnila pod odejo. Moj kosmatinec je hitro zasmrčal, jaz pa sem se s skodelico čaja usedla za računalnik in začela brati svoje stare zapise. Malo tudi zato, da bi dobila kakšen navdih za tole idejo, o kateri zadnje dni vse bolj intenzivno razmišljam.

Odločila sem se za hiter pregled zadnjih mesecev, ki so moje življenje povsem obrnili na glavo.

JANUAR: Vsak začetek je težak, je bil naslov mojega uvodnega bloga. In res je bil. Ko sem odprla ta spletni dnevnik sem bila približno tri leta v zvezi. Bila sva bolj nesrečna, kot sva se takrat sploh zavedala, za kar sva bila kriva oba. On ni zmogel razumeti, kaj se grem, zakaj na takšen način razkrivam sebe in svoje življenje. Tudi sama sem velikokrat podvomila vase in v ta projekt, a nekje globoko v sebi sem ves čas verjela v zmago. Spodbuda Tine Maze in želja po ponovnem (bolj pristnem) stiku z atijem sta pomembno zaznamovala začetek te poti.

FEBRUAR: Počasi so začeli prihajati prvi odzivi, predvsem pozitivni. Ko sem izvedela, da bom dobila svojo kolumno v Slovenskih novicah, sem bila presrečna. Misel na to, kako je nastajala fotografija, ki jo zdaj vsako sredo lahko vidite v časopisu, me še danes nasmeje. In ko je naposled le prišel tisti dan, sem sijala od ponosa. Bolj kot mene je najbrž vas, moji dragi bralci, šokiral tale zapis, objavljen na obletnico smrti moje mami. Kot sem vam pojasnila naslednji dan, sem to delila z vami predvsem zato, da bi vas (in sebe) opomnila na to, da nam ljudje, ki jih imamo najraje, nikoli ne smejo biti sami po sebi umevni.

MAREC: Prvi pomladni mesec se je začel klavrno. Pri sebi sem najbrž že vedela, da se bo odnos z mojim takratnim fantom slej ali prej zaključil, a nisem še bila pripravljena na ta korak. Blog je že začel prinašati nove ljudi v moje življenje, spoznala sem Vida in mojo K., in se na žalost morala posloviti od dragega Vesmina. Mene pa je našel Adidas, v živo se še spominjam sestanka, ko smo se dogovorili, da se pod njihovim okriljem udeležim Ljubljanskega maratona, na katerem da bom tekla 21ko!

APRIL: Zgodil se je prvi flop, očitno sem ga potrebovala. Treningi v Adidasovi šoli teka so bili naporni, a zabavni. Priznala sem vam vso resnico o tem blogu, sebi pa sem še vedno lagala, da najine zveze še ni čisto zares konec. Uteho sem iskala pri prijateljicah, h katerim sem se vse pogosteje umikala, ampak to so bili nadvse prijetni oddihi.

MAJ: Soočiti sem se morala tudi s prvimi negativnimi odzivi, s potikanjem in nevoščljivostjo. Odlično sem se zabavala na našem novinarskem izletu, kjer sem sklenila nekaj novih poznanstev, ki so kasneje prerasla v dobra prijateljstva. V sebi sem bila vse bolj prazna, a sem si pred tem zatiskala oči. Mesec sem zaključila z desetko na DM-ovem teku za ženske.

JUNIJ: Razmišljala sem o ljubezni. Pa o ljubezni. In o ljubezni. Stuhtala nisem nič posebej pametnega, v meni je vladal kaos. Nekoliko sem si napolnila baterije le s pobegom na morje, v moje življenje je prišel on.

JULIJ: Bilo je tisto morje, ki ga ne bom nikoli pozabila. Ki se ga bom vedno spominjala in to z nasmeškom na obrazu. Čeprav se je izkazalo, da sem marsikaj dojemala in doživljala drugače, kot je bilo v resnici, čeprav sem takrat (še) verjela, da bi iz tega lahko nastala pravljica, ki se je kasneje sprevrgla v dokaj zoprno štorijo o prevelikih pričakovanjih, ničesar ne obžalujem. Bila sem srečna in po tem si bom zapomnila letošnji julij.

AVGUST: Cel avgust je bilo eno samo soočanje z realnostjo. Poletna romanca je ostala samo to. Poletna romanca torej. Moja pričakovanja niso bila enaka njegovim in to me je zelo potrlo. Zgodil se je moj 27. rojstni dan, ki sem ga vsemu navkljub preživela lepo. Zaradi prijateljic, ki jih imam, in ki so res najnajnajboljše prijateljice na svetu.

SEPTEMBER: Z začetkom novega šolskega leta sem upala na nov začetek tudi pri sebi. A ga še nisem dočakala. Plezala sem na Triglav in priplezala samo do Planike, poslovila sem se od Uroša in vsako besedo, ki sem mu jo namenila, mislila skrajno resno. Na drugi strani pa sem še vedno izzivala usodo. Četudi z večjo mero pazljivosti in s precej manj zaupanja. Odločilnega koraka, da res naredim konec, še nisem storila, vedela pa sem, da je ta dan vse bližje.

OKTOBER: Moje misli je vse bolj zaposloval Ljubljanski maraton, s ponosom sem bila Adidasovo dekle. Moje ljubezensko življenje me je iskreno začelo utrujati, sama sebi sem postajala vse bolj naporna in naposled so maske padle. Ob prihodu v cilj na 21ki so me zalile solze, solze so tekle tudi ob dokončnem izteku odnosa, ki je bil, roko na srce, že na začetku obsojen na propad.

Zdaj je november, meseca še ni konec, zato pod njega še ne bom potegnila črte. Slutim pa, da je to eden lepših novembrov v zadnjih nekaj letih. In da sem na pravi poti. Na ciljni ravnini. Ne strmini. Ravnini! :)

Do konca še: 49 dni, 50 nalog. Se beremo jutri.