315. dan: Rojstni dan

Danes bi bila mami stara 55 let. Ob dnevu njenega rojstva, njene smrti in na božič jo najbolj pogrešam. In s tem najbrž ni nič narobe. To so pač dnevi, ko se je še posebej močno spominjam. Skupaj z mojimi najbližjimi.

"Ni fer. Nikoli te ne bo spoznala, niti mojih otrok. Ne more se veseliti z mano, ne morem se ji zjokati, ko mi je težko," sem se popoldan zlomila v njegovem objemu. "Še vedno se lahko pogovarjaš z njo, verjamem, da sliši, kar poveš," je odvrnil. "Ampak nič ne odgovori nazaj," sem zaihtela. "Ti pa zato pokaže. Na drugačen način," je bil odločen.

Po dolgem času sem se predihala s tekom, potem sem obiskala grob in z domačimi obujala spomin nanjo. Ob pogledu na voščilnico za njen zadnji rojstni dan, ki sem ji jo poslala pred šestimi leti, so me spet zalile solze. A jih je kmalu zabrisal nasmeh, ko smo, da bi proslavili njen praznik, z atom, mamo in stricema sedli za obloženo mizo, spili deci vina. Na njenih 55.

Za zaključek dneva me je pričakal ganljiv prizor. "Tvoja mami bi imela danes rojstni dan, zato ... " je začel in na mizo prinesel čudovit aranžma s svečko in metuljčki - te namreč vedno pripnem k vrtnicam, ki ji jih položim na grob. Potem je prinesel še tortici in upihnila sva svečki. Na njenih 55.

Prav je imel popoldan. Mami mi resda ne odgovori, ko ji povem, kako jo pogrešam. Ne z besedami, z dejanji pa. Tako, da na mojo življenjsko pot pošlje tiste, ki me imajo radi. Iskreno radi. 

Dragi moj, hvala za danes. Ogromno mi pomeni.

Do konca še: 50 dni, 51 nalog. Se beremo jutri.