"Prejšnjič sem se zaletela, svoje srce razgalila njemu in svetu, pa zato drago plačala. Zato se na takšen način ne grem več. Bolj previdna sem in zaenkrat se tako precej bolje obnese," sem mu pojasnila. "Sicer pa, Maja, pretirana vzhičenost nikoli ne pomeni nič dobrega. Ja, morda dobimo neko trenutno zadoščenje, srečo, ki jo občutimo čisto na fizični ravni, ker se nam tisti hip v telesu sprošča bogvekaj. Dolgoročno pa od tega nimamo nič pozitivnega, kvečjemu obratno," mi je po moško razložil. In dala sem mu prav.
Ko sem se zvečer še drugič danes sprehajala po Kamniku, sem razmišljala o tem, da mi trenutno zadovoljstvo ne zadostuje več. Pravzaprav mi ni niti takrat. A mi tisti na drugi strani ni dal izbire. Tokrat je drugače. Tokrat je bolj realno: z manj vzhičenosti, a z bolj pristnimi občutki bom počasi, ampak zares počasi, spet odprla svoje srce. Nekomu, ki si to zasluži.
Do konca še: 56 dni, 57 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar