Jutranja kava in svež zrak v dobri družbi sta mi odlično dela, popoldan pa ... kot bi se v meni nekaj prelomilo. Zapadla sem v razmišljanje o tem, kako je zunaj vse sivo in žalostno. Celo do te mere je šlo, da se mi je od vsega stresa, ki si ga povzročam za brezveze, zavrtelo. Dobesedno.
In potem sem se bila prisiljena opomniti, kako neumna sem. Da dovolim stvarem (in ljudem), da tako vplivajo name. Še najbolj pa, da to dovolim sama sebi. "Življenje je kot vreme," mi je zadnjič rekel nekdo. "Vseskozi se spreminja. Lahko je dolgo jasno in sončno, a nerealno je pričakovati, da bo vedno tako. Potem pride nevihta in dež in toča, ampak nekoč - in to zagotovo - bo spet posijalo sonce. Razumeš?"
Ja, razumem. In zdajle nimam nobenega razloga za to, da v svoje misli ne spustim nekaj sonca. Tudi če je prvi novembrski ponedeljek in počutje ni na vrhuncu. Samo odločiti se je treba!
Včasih se v nočeh prebujaš,
smrti strah te je.
Saj življenja ugašajo,
kot v vetru svečke vse.
Usta onemijo ti,
hrabrosti ni več,
veš, da nisi sam.
Pusti soncu v srce,
naj hrepenenja polete.
Pusti sanjam vso svobodo,
pusti soncu v srce ...
Do konca še: 66 dni, 67 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar