318. dan: Soočenje s preteklostjo

Tako. Pa sem opravila. Še zadnjič sem preteklosti pogledala iz oči v oči. Konec koncev - kdo pa bi se v ihti in sredi poletja spomnil na smuči in pancerje? Ostali so v kleti, zaprašeni, kot je bilo zaprašeno moje srce. 

Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Ali da nisem ničesar začutila, ko mi je vrnil skrinjico s 100 razlogi, zakaj ga imam rada, ki sem mu jo podarila za eno leto skupnega življenja. 

To so moje poslednje besede in to je moja poslednja pesem, ki ti jo namenjam. Ti že veš, kaj ti sporočam z njo. Vso srečo ti želim. Iskreno. Iz srca.

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo,

 a vem, da si bova spet segla v roko.

Izpuhtela je ljubezen, a to ni hudo,

bolj me boli za prijateljstvo. 

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo,

trpela sva isto in spoznala kako

nespametna dejanja sledove puščajo, 

ostrine teh napak pa rane režejo ...

Šele Lovrotove učke so me razvedrile. Na sprehodu z njim sem se opomnila, da zdaj lahko zadiham. Končno. In vesela sem, da je tako.

Do konca še: 47 dni, 48 nalog. Se beremo jutri.