Dan se je začel lepo. S pohodom na Primoža z mojo K., tako lepo je bilo po vsem tem času poklepetati z njo. Po kosilu sem z mamo in atom spila kavo, skrajni čas je že bil, da smo si vzeli tisto urico samo za nas tri. In ko je bilo že videti, da bo sobota popolna, me je zadel klic, ki me je sesul.
Vedno sem govorila, da v pljuvanju po bivših partnerjih ne vidim smisla, konec koncev na ta način pljuvamo v lastno skledo, ker si to, koga imamo ali smo imeli radi, izbiramo sami. Tako menim še danes. A to naj bi veljalo za obe strani. Priznala sem že, da sem v letošnjem letu naredila nekaj potez, s katerimi sem tudi močno prizadela. Sebe in druge. Zavedam se, da je zaradi mojih dejanj neko srce še posebej trpelo.
A vsaka zgodba ima dve plati, resnica pa je mnogokrat nekje vmes. Isto stvar dva človeka lahko doživljata zelo različno, vsak iz svojega zornega kota. Mislim, da so nabrušeni jeziki, ki so danes opraskali moje srce, bolj posledica ranjenega ega kot žlehtnobe, kar skušam razumeti. Boli pa vseeno.
Zdrta od težkih besed sem se odločila za obisk pri mami na grobu. In tam sem se pomirila.
Sama pri sebi vem in razumem, zakaj sem sklenila določene odločitve in jih zato tudi ne obžalujem. Sama pri sebi vem, da si zaslužim biti srečna, čeprav sem s tem nekaterim očitno vrgla kost, ki jo zdaj pridno glodajo. A bodo pač morali preboleti. In v resnici to ni več moja stvar.
Do konca še: 53 dni, 54 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar