303. dan: ... just the way you are! ...

Včasih je moja čustvenost tako zelo zabavna. Spomnim se, bilo je pred leti, ko je v kinematografe prišel film Pearl Harbor. Tisti, ki ste ga gledali, tako ali tako veste, da je konec sam po sebi žalosten in da, če ženska (ali tudi moški) ob njem potoči kakšno solzico, to ni nič tako zelo čudnega. Ampak! Jaz sem se začela jokati sredi prizora, ko so Japonci planirali napad na ZDA. Kaj se me je tako dotaknilo, ko so tisti vojaki poševnih oči in v smešnih kapah vzletali z letalonosilke? Nimam pojma! "A si ti vredu?" mi je rekla sošolka Nina, ki je sedela poleg mene. "Ja," sem zaihtela. Pogledala me je in se začela smejati. "Ti si tudi ena smeška!" Pa sem (bila) res!

Podobno se mi je zgodilo danes popoldan, ko sem se vozila iz službe. Na radiu se je začel predvajati tale komad. In ko je Bruno odpel tole:

When I see your face
There's not a thing that I would change
'Cause you're amazing (amazing)
Just the way you are (are)
And when you smile
The whole world stops and stares for a while
'Cause, girl, you're amazing
Just the way you are

so me zalile solze. Pa sem pesem slišala že milijonkrat. In v bistvu mi gredo zlajnane skladbe, ki jih na radijskih postajah predvajajo dan za dnem, strašno na živce. A v tistem trenutku je bilo, kot bi nekdo pritisnil na pravi gumb. To sem očitno rabila slišati. Zamislila sem se, kako sem nekaterim ljudem čisto po nepotrebnem dovolila, da so hodili po meni. Verjetno sem zato zajokala. Ne, ker bi obžalovala konec. Ker sem ponosna, da sem se jih rešila.

Zvečer sem se dobila z mojo prijateljico Uršo, ki je v precej podobni fazi ljubezenskega življenja, kot sem (bila) sama. Draga moja, samo tole ti povem: Ko ima fant zares rad, v tebi vidi samo to, kako si amazing. Ker si! Just the way you are! Rada te imam!

Do konca še: 62 dni, 63 nalog. Se beremo jutri.