322. dan: Možganska nevihta

Če so se moje srčne bolečine končno malo polegle in sem se - vsaj, kar se čustvenega življenja tiče - kolikor toliko umirila, se zdaj toliko več dogaja v glavi. Ja, življenje je miganje, non-stop se kaj gradi, kaj podira, edina stalnica pa so spremembe. Tako je in najbrž je tako celo prav.

Zaradi dežurstva sem že drugi dan ostala v službi do večera, zunaj je bila, ko sem prišla domov, seveda že trda tema. Ni mi preostalo drugega, kot da sem si na glavo poveznila svojo lučko, tisto, ki sem ji (ne morem verjeti, da je od tega že skoraj eno leto!) namenila tale zapis, in se spravila na polje. Po dolgem času sem šla teč in v resnici sem tek že malo pogrešala. Verjetno zato, ker so mi misli ves dan tako bezljale sem in tja, morala sem jih vsaj deloma resetirati, morala sem jih vsaj deloma odklopiti.

A ob koncu dneva sem zadovoljna, da sem nevihti dovolila, da se razdivja. Ker srčni viharji so kljub vsemu veliko bolj naporni kot možganski. Predvsem pa v prvih ne vidim toliko perspektive. So samo orodje, da gre življenje lahko naprej in edino zdravilo zanje je čas. Ti drugi, možganski, torej, pa so valilnica norih idej, kjer se rojevajo nove in nove zamisli, kjer ima domišljija prosto pot, kjer so sanje dovoljene.

Komaj čakam, da jih uresničim. In komaj čakam, da vam že končno povem, za kaj točno gre. Ostanite z mano, okej? :)

Do konca še: 43 dni, 44 nalog. Se beremo jutri.