Na to, kako se potem odzove tisti na drugi strani, seveda nimam vpliva. Odvisno je tudi od razloga za srečanje in še marsičesa. Redko se zgodi, da me kdo že v startu ne bi sprejel, redka pa je tudi sreča, da naletim na osebo, ki me že prvič prevzame tako, kot me je danes prevzela Martina.
Zakaj mi je usoda namenila, da me je pot zanesla v njen kozmetični salon, ki ga je odprla pred enim mesecem, ne vem. K temu je sicer pripomogla tretja oseba, a o njej morda več kdaj drugič. :) Zaenkrat le to, da sem navdušena: nad svojimi novimi nohtki (itak!), nad malim, a prikupnim prostorom pod soncem, kjer je Martina uresničila svoje sanje, nad njeno energijo, nad njeno življenjsko filozofijo.
"Pogumna si, da si v teh časih šla na svoje," sem ji priznala sredi pogovora, ki je od prve do zadnje sekunde tekel čisto spontano in neprisiljeno. "Ja, saj veš, z jamranjem se tudi nikamor ne pride. Vse je v glavi," sva hitro ugotovili.
Ljudje, ki razmišljajo tako pozitivno, me pomirjajo. Ker ob njih dobim občutek, da so vse slabe stvari premagljive (in v resnici so). Martina je zagotovo ena takšnih oseb. V njen Blum bom še šla. Pa ne samo zaradi novih nohtkov. :)
Do konca še: 61 dni, 62 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar