319. dan: Praznik

Dober občutek je, če ob koncu dneva veš, da si ga izkoristil do maximuma. Mi trije smo ga. Že zjutraj smo se spokali proti Gorenjski in se po lepi naši potepali cel ljubi dan.

Ko smo se vračali s pohoda v Tamar, nas je pri planiški velikanki ustavila simpatična družba veselih ljudi. "Bosta enega jegra?" je vprašal sivolasi gospod. Jaz sem kar nekaj oklevala, moj dragi hvalabogu ni. In sva pristopila zraven. "Kaj pa praznujeno?" sem vprašala, ko smo trknili s plastičnimi kozarčki. "Soboto. Pa to, da se imamo fino!" je modro odvrnil veseljak.

To je to. Vsak dan je lahko praznik. Le tako ga moramo jemati.

Do konca še: 46 dni, 47 nalog. Se beremo jutri.