Ponosna pa sem tudi na to, da sem danes prišla do rešitve izjemno zapletene uganke. Tiste, ki sem jo v zadnjih mesecih postavila kar sama sebi. Potem sem se zapletala in zapletala, uganki dodajala nove in nove vprašaje, si okoli sebe zavila zanko, ki me je začela grozno dušiti. A ni me zadušila, raje sem odrezala vozel. Končno vem, kaj moram storiti, končno sem se zjasnila, kaj sploh hočem. Hočem se rešiti spon preteklosti, hočem svobodo. Hočem živeti zase, v svojem življenju hočem biti spet jaz na prvem mestu. In končno mi je postalo jasno, kako to idejo, ki jo pravzaprav nosim v sebi že kar nekaj časa, tudi realizirati!
Po pohodu na Špico z Lovrotom (beri: najbolj simpatičnim kužom v mestu) :) in čaju z Lidijo sem ugotovila, da je bila rešitev že ves čas na dlani, samo zatiskala sem si oči pred njo. Bala sem se je. Bala sem se tega, da bom ostala sama. Zares sama. Pride čas, ko se moraš odločiti, ali obrniti list ali zapreti knjigo. In zdaj vem, zdaj zares vem, katero opcijo bom izbrala!
“I used to think the worst thing in life was to end up all alone. It’s not. The worst thing in life is to end up with people that make you feel all alone.” (Robin Williams)
Do konca še: 65 dni, 66 nalog (ja, finiširam!). :) Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar