24. dan: Pobeg iz rutine

Tale zapis nastaja na ležalniku v Moravskih Toplicah. Ko sem šefu povedala, kam grem na dopust (samo za vikend), me je zbodel, češ kako se gre lahko tako mlada punca namakat v toplice. Ja, včasih se obnašam kot penzioner. In priznam, da mi to kdaj pa kdaj celo zelo paše.

Sproščenega vikenda s prijateljicami sem se iskreno veselila že kar nekaj časa, to je od konca novembra, ko smo rezervirale termin. A bolj ko se je bližal današnji petek, manj časa za to sem imela. Norišnica v službi, vsakodnevni opravki, pisanje bloga. In kot sem ugotovila danes zjutraj, pri mojih puncah ni bilo nič drugače.

Ne vem, katera je bila bolj raztreščena od druge, ko smo okoli sedmih odrinile od doma. Okej, najbrž spet zmagam jaz, ker sem (v slogu izgubljenega ključka) spakirala vse - razen voucherja za apartma! Hvalabogu (vsaj v takšnih primerih), da živimo v 21. stoletju, ko se praktično vse lahko uredi prek telefona, računalnika in faxa.

Bučno dopoldne, ki smo ga večino preživele na poti (v avtu smo navile glasbo iz naših srednješolskih dni in zraven prepevale kot zmešane), je zamenjalo mirno in sproščujoče popoldne. In šele zdaj me je prešinilo, kako mi je pravzaprav luštno. Kolikokrat človek lahko pobegne stran od vsakodnevne rutine? Kolikokrat navaden delavnik zamenja nora vožnja s prijateljicami? Kolikokrat si na pusto in sivo popoldne privoščiš razvajanje v vodnih mehurčkih? In nenazadnje, kolikokrat svojo rekreacijo lahko popestriš z intenzivnim plavanjem v bazenu in potem o tem napišeš blog? :)

Vsi nujno potrebujemo občasne pobege iz našega vsakdana, a zato ni treba odpotovati v daljne in eksotične dežele. Tudi mala Slovenija ponuja ogromno. In ko se to zgodi, je te trenutke treba maksimalno izkoristiti. Ker so pač redki.

Do konca še: 341 dni, 341 nalog. Se beremo jutri.

23. dan: Dragi anonimnež.

Tvoje pismo sem prejela po dveh poteh. Najprej mi ga je preposlala moja soimenjakinja, ki si ji pisal pomotoma, misleč, da sem jaz. (Mimogrede, Maja Kepic iz okolice Domžal, hvala za trud, ki si ga vložila v to in mi spotoma namenila še lepe besede o blogu. Cenim.) Nato si se še enkrat potrudil, našel moj pravi naslov in tako sem prejela tvoje čudovito pismo kar dvakrat. In obakrat (čeprav z isto vsebino) sem ga prebrala z užitkom.

Praviš, da si na moj blog naletel po naključju. Da ga vsak dan redno bere tvoja punca (pozdravček tudi njej!) in da si potem še sam, kot si se izrazil, "vrgel uč nanj". In da si navdušen. To mi zelo veliko pomeni, še posebej, ker se, kot praviš, osebno ne poznava. In zato vem, da je tvoje mnenje objektivno. Kar ne pomeni, da se pisemc vseh tistih, ki jih tako ali drugače poznam, ne razveselim. Se jih. Zelo. A vendar - je to drugače.

Lahko bi ti odgovorila na mail, a sem se odločila, da ti kar prek bloga, ker, menim, bom tako pojasnila določene zadeve tudi vsem ostalim bralcem. Preoblikovanje moje zunanjosti je le lupina tega, kar želim doseči. Kot sem napisala že prvi dan - aja, mimogrede, ne, to ni bila novoletna zaobljuba ;) - na ta način želim zapolniti praznino, ki jo čutim. Želim spet najti sebe. Ker sem se nekje na poti, v vseh viharjih, ki sem jih doživljala zadnja leta, izgubila. To nisem bila več jaz. 

Nisem bila srečna, nekaj je manjkalo, pa še sama nisem vedela, kaj. In, priznam, tega še vedno nisem ugotovila. A počasi, se mi zdi, se dani. Z gibanjem (in zdravo prehrano) bi seveda rada prišla do boljšega fizičnega počutja, a hkrati je to le način, da rastem tudi duhovno. Prav pisanje bloga je tisto, kar mi pri tem najbolj pomaga. In posledično seveda ti, tvoja punca in vsi tisti, ki me tako ali drugače spremljate in spodbujate.

Hočeš primer? Danes sem se odločila za posebno vrsto rekreacije: stričevo ženo (in obenem mojo prijateljico) Jasmino - živimo pod isto streho - sem povabila, da narediva snežaka. Uživali sva v zimskih radostih in nato skupaj popili še čaj, ki ga je skuhal moj dobri stari ata. Gibanje je bilo postranskega pomena. Druženje z ljudmi, ki jih imam rada, pa je tisto, kar v resnici šteje in je obogatilo moj današnji dan.

Seveda sem šele na začetku. In tudi ko bom z blogom zaključila (verjamem, da uspešno), pot še ne bo končana. Vsak sleherni dan se bo treba odločiti, da hočem živeti polno. In prišli bodo padci. A, kot pravijo, ni važno, če padeš. Važno je, da se vedno znova uspeš pobrati.

Hvala ti za tvoje besede. In nasvete. Z veseljem bom preverila, če je pot, ki si jo ubral ti, prava tudi zame. Vsekakor sporočim. 

Iskreno ti želim vse lepo,

Maja

Do konca še: 342 dni, 342 nalog. Se beremo jutri.

22. dan: Koko Šanel se piše z enim L!

A veste tisto, ko pride dan, ko se človek res počuti ... hm, blond? No, to. Že tako ali tako sreda ni moj najljubši dan v tednu, saj je delovno vedno precej naporna. Ampak danes ... Danes sem strelala kozle kot že dolgo ne. 

Ko sem prišla v službo, sem jih za dobro jutro "slišala" od šefa, da se Chanel piše z enim l in ne z dvema, kot sem narobe zapisala v podnaslov enega od danes objavljenih člankov. Nič ne rečem, pravopis modne znamke takšnega kalibra spada med splošno razgledanost. A ta fardamani tiskarski škrat preži na vsako najmanjšo nepozornost in danes se je pač pritihotapil ravno na mojo stran. "Saj me poznaš, Rok. Jaz sem čisto navadno kmečko dekle, doma iz Kamnika," sem se pohecala nazaj. Na srečo (ali na žalost?) je razumel. Kaj pa naj? Sicer pa v moji omari res ne visi prav noben "Kokin Šanel" in ne, za torbico še nikoli nisem dala 1100 evrov, kot si je to pred nekaj dnevi privoščila naša premierka.

Nekaj po tretji uri, ko sem končno poslala še zadnji mail, sem se odpravila na fitnes. Pol ure sem tekla na orbitreku, nato pa sem se - čeprav je bila telovadnica relativno polna - odločila, da je dovolj moje strahopetnosti in se končno spravila tudi na druge naprave. 

Šlo mi je prav dobro (vsaj mislim), dokler nisem ugotovila, da sem - medtem, ko sem romala od ene naprave do druge - izgubila ključek od garderobne omarice. Najprej sem še precej sramežljivo pogledovala okoli, nato pa me je zajela panika. Čeprav mi je bilo nerodno, sem šla na kolena pred vsako napravo, na kateri sem telovadila. Pogledala sem pod njo, na njo, v njo. Ključka nikjer! 

V upanju, da ga je medtem že kdo našel, sem odšla na recepcijo. "Ne, tukaj ni ničesar," mi je rekla prijazna gospodična za pultom. "Koliko pa je bila številka tvojega ključka?" 69, sem odgovorila. "U, 69. Opasno!" se je oglasil nekdo izza mojega hrbta. Haha, res smešno. NOT!

Eden od tistih mišičnjakov, ki sem jih do zdaj le sramežljivo pogledovala iz svoje tekaške steze, se je ponudil, da gre z mano še enkrat preverit v telovadnico. "Daj, bom jaz tole dvignil, ti pa poglej, če je spodaj!" mi je rekel in kar tako mimogrede dvignil - steper. Okej, zdaj mi je jasno, zakaj je on vsakič, ko pridem na fitnes, tam. A ključka še vedno ni bilo nikjer. Ko je ves mišičast začel premetavati rože, če je nemara padel kam med liste, mi je postalo jasno, da ga ne bova našla.

No, če pa pogledam iz svetle plati: sem vsaj navezala stik z ljudmi iz fitnesa, ki tudi približno niso tak bav-bav, kot sem si predstavljala. Cena: 20 evrov. Takšna je namreč postavka za izgubljeni ključ. A plačala še nisem - so rekli, naj počakam, morda pa ga jutri zjutraj najde čistilka. Držim pesti.

Do konca še: 343 dni, 343 nalog. Se beremo jutri.

21. dan: Po jutru se dan pozna

Po treh tednih pisanja bloga sem pripravljena na korak naprej. Odločila sem se, da v svoje življenje poleg telovadbe počasi začnem uvajati tudi zdravo prehrano. To bo najverjetneje še precej večji izziv kot vsakodnevno miganje, saj zelo rada (nezdravo) jem.

Zadnjih nekaj dni kakšno od prijateljic ali znank, za katero vem, da se prehranjuje precej bolj spodobno kot se sama, malo povprašam, kje in kako začeti. Informacije, ki sem jih dobila prek interneta in raznih časopisnih člankov, so me namreč - milo rečeno - zmedle. Nek strokovnjak svetuje tako, drugi trdi ravno nasprotno. Da ne omenjam raznoraznih forumov, ob prebiranju katerih mi je postalo kar slabo, ker bi te nekdo na drugi strani računalnika najraje dal pred zid, ker si si sploh kdajkoli v življenju drznil pojesti ocvrti krompirček.

"Začni počasi," mi je svetovala prijateljica Urška, ki me je potolažila, da tudi sama, ko se je začela zanimati za zdravo prehrano, ni imela pojma, kako se stvari lotiti. "Od vsakega sem pobrala kaj, kar se mi je slišalo v redu, in sem našla eno svojo špuro, ki mi ustreza," je še rekla in mi, denimo, svetovala, naj si za začetek namesto čipsov, smokijev ali čokolade kupim oreščke in suho sadje.

To se mi je, kot bi dejala ona, slišalo v redu, zato sem gospodu Kozarcu Vode, ki že od tretjega dne vztrajno dežura na moji pisalniški mizi, našla družbo - lepo in zapeljivo gospo Skodelico Oreščkov. Se mi zdi, da sta se kar lepo ujela.

Med lepimi sporočilci, ki jih zdaj že skoraj dnevno dobim v svoj spletni nabiralnik, se je včeraj znašlo tudi eno, ki sem se ga še posebej razveselila. Lucija, sošolka iz gimnazije, s katero sva se včasih veliko družili, mi je čestitala za blog in tako je naneslo, da sva se po dolgih mesecih dobili na pijački. Ker je športnica po duši in telesu, sem tudi njo prosila za nasvet. "Vsako jutro si naredi tri deci soka iz treh pomaranč in dveh limon. Res boš mogla zato vstati pet minut prej, ampak, boš videla, kako dobro se boš počutila," je bil tisti, ki se mi je zaenkrat zdel najbolj mamljiv.

In tako se je današnje jutro pričelo z zelo zdravim in - ne boste verjeli - tudi nadvse okusnim napitkom. Kar bo, sem se odločila, zdaj moja stalnica. Popoldne sem že šla v trgovino po nove zaloge citrusov. Iz svojega jedilnika sem črtala še bel kruh in to je zaenkrat več kot dovolj, saj bi rada šla korak za korakom. Ko uvedem še kakšno novost, pa, brez skrbi, poročam.

Telovadba seveda ni izostala: padel je Primož, čeprav se mi je, to moram priznati, danes malce zameril. Pot navzdol je bila namreč vse prej kot prijetna. Delno zato, ker se je že stemnilo, jaz pa sem prijateljico Lučko brezbrižno pozabila v avtu, kar se mi je tudi maščevalo (spotaknila sem se ob korenino in pristala na ta zadnji), delno pa zato, ker je spust v dolino zelo spominjal na tistega adrenalinskega izpred nekaj dni, le da se tokrat nisem dričala po blatu, ampak po snegu in ledu. 

Nauk: v takšnem nikamor več brez derez. Ali vsaj pohodnih palic. In moje Lučke.

Do konca še: 344 dni, 344 nalog. Se beremo jutri.

20. dan: Na krilih vseh vas

Še danes sem povsem pod vplivom včerajšnjega večera. Oziroma kar celega vikenda. Dobila sem toliko potrditev s strani vseh vas, da me je v nekem trenutku zaskrbelo, kako vas bom lahko sploh še motivirala k branju, saj se zdi, kot bi že dosegla neke vrste vrhunec. 

A v resnici je pot še zelo, zelo dolga. In danes sem se morala kar nekajkrat opomniti, da je tole pravzaprav le podaljšek začetniške evforije. Nisem še niti na desetini, jaz pa vas že zdaj vabim na žur ob zaključku, ki bo 8. januarja 2015! :) A to ni po svoje nič slabega. Samo še en razlog več, da vztrajam do konca.

Polna zagona sem se po službi odpravila na fitnes. Obljubim, da vas jutri ne nadlegujem več s tistim tweetom Tine Maze, a danes preprosto še ne morem mimo njega. Seveda sem si že včeraj zvečer dala njeno skladbo My way is my decision, ki jo v tem trenutku razglašam za himno mojega bloga, na MP3. Pod zaporedno številko 1. Kajpak.


Tekla sem 60 minut in pretekla 9,96 kilometra. Zakaj nisem zdržala do desetke? Saj sem, ampak je to čudo od naprave samo od sebe nehalo šteti kilometre. Po eni uri mi je avtomatsko naročilo, naj se "cool downam". "Kaj tebi ni jasno", sem si mislila, "pa ravno zdaj, ko sem svoj rezultat hotela ponosno ovekovečiti z mobilnim fotoaparatom!?"

Res sem bila jezna, ker je rezultat - še preden bi pritisnila na sprožilec -
meni nič, tebi nič izginil iz ekrana. Ena ura - deset kilometrov! Okej, 40 metrov manj. Tistim, ki redno tečete, se vam tole najbrž zdi zelo povprečen ali celo podpovprečen rezultat. A, verjemite, glede na kondicijsko stanje, ki sem ga imela še pred 20. dnevi, je tale dosežek svojevrsten fenomen. ;)

Pa sem se hitro potolažila: že ko sem odprla blog, sem si obljubila, da se s številkami ne bom obremenjevala. Zato se tudi ne tehtam vsak dan. Ker moj cilj ni doseči toliko in toliko kilogramov, ampak - zdrav duh v zdravem telesu. In če števca pač nisem ujela v objektiv še pravi hip, to ni nobena katastrofa. Konec koncev sem pravo nagrado dobila, ko sem po naporni vadbi stopila pod vroč tuš. Občutek je bil božanski. In zanj se imam zahvaliti vam, dragi osebni trenerji.

Za konec še besedilo "moje himne", ki je bila danes na repeat - ja, priznam - kar celo uro. Skrajna obsesija, vem. Z zdravljenjem začnem jutri. :)

Tina Maze - My way is my decision

Every single day
Is a battle I know that I'm meant to face
I'm on a trail I'm meant to blaze
Tomorrow before me

I've gotta do it, no matter what
I'm a woman on fire
Gotta try to be strong
And getcha shouting c'mon c'mon

TAKE A LOOK AT ME NOW
'CAUSE I'M LIVING MY DREAM
I'M GONNA DARE TO BE TENDER
AND NEVER GONNA SURRENDER
(I'M IN CONTROL AND MY)
MY WAY IS MY DECISION!
MY POWER IS MY VISION!

Smiling through the tears
My desire's a weapon against my fears
I wanna be a tale they tell over the years
To inspire the world

So I've gotta be stronger
I've gotta prove I'm a winner
Lead 'em into the light
I've gotta show 'em all that I'm right

TAKE A LOOK AT ME NOW
'CAUSE I'M LIVING MY DREAM
I'M GONNA DARE TO BE TENDER
AND NEVER GONNA SURRENDER
(I'M IN CONTROL AND MY)
MY WAY IS MY DECISION!
MY POWER IS MY VISION!

Do konca še: 345 dni, 345 nalog. Se beremo jutri. 

19. dan: Tina, hvala!

Ravno sem začela pisati današnji blog, ko se mi je prek twitterja oglasila - Tina Maze. Kratko sporočilce naj vztrajam na začeti poti. V trenutku so se mi začele tresti roke. To je vendar moja vzornica, moja herojka! In ob njenem napornem urniku si je vzela čas, da prebere moje besede. Moje besede. Noro. ... Nimam več pojma, kaj sem prej hotela napisati za uvod. Srce mi še vedno nabija 500 na uro. Tina, hvala!

Po nekaj minutnem premoru, ki sem si ga vzela, da se pomirim, zdaj lahko nadaljujem. Vsaj mislim.

Zbudila sem se zgodaj, ker me je - čeprav je nedelja - čakal naporen dan. Kot sem vam omenila že v sredo, sem atija povabila na kosilo. Popoldan je bil tako rezerviran zanj, za sestrici ter bratca in njegovo družino. Polna energije zaradi vseh lepih odzivov, ki sem jih prejela ob včerajšnji objavi (hvala vam iz srca!), sem se spravila iz postelje malo po osmi uri. Še pred deveto sem uživala v razgledu iz Starega gradu.

Ob relativno zgodnji uri sem bila, ko sem prispela do vrha, tam sama. Usedla sem se na eno od razvalin in pogled mi je ušel proti moji nekdaj domači Komendi. Toliko čudovitih in toliko nadvse žalostnih spominov me veže na ta kraj.

Začutila sem, da moram, še preden se dobimo na družinskem kosilu, obiskati mami. Zato sem se takoj, ko sem prišla v dolino, usedla v avto in se odpeljala na komendsko pokopališče. Sicer verjamem, da se z mami lahko pogovarjam kjerkoli, ne le ob njenem grobu, a tokrat sem si jo želela kar najbližje sebi.

Ko sem položila vrtnico z metuljčkom ob njen spomenik, se je nekaj v meni prelomilo. Povedala sem ji, da je danes zame pomemben dan. Da je nikoli in nikdar ne bom pozabila, čeprav me včasih zajame panika, ker se mi zdi, da mi bledi spomin na njen glas, njene obrazne poteze, njeno podobo.


A obenem me je vse skupaj nekako pomirjalo. Začutila sem, da ve in da razume. Da je vesela, ker sem zmogla storiti korak naprej. Dobrega srca kot je bila, vem, da bi si želela, da se njena družina spet poveže. 

In se tudi je. Sprva malce zadržano vzdušje se je kmalu prelevilo v prav simpatično in sproščeno družinsko kosilo. Če je bil moj nekdanji dom še zjutraj zavit v meglo, je popoldne nanj posijalo sonce. Pa četudi samo v mojem srcu.

Do konca še: 346 dni, 346 nalog. Se beremo jutri.

18. dan: Moja pot - moja odločitev

Že od malih nog je bilo gledanje alpskega smučanja pri nas svojevrsten obred. Zimski sobotni in nedeljski dopoldnevi so bili - poleg obveznosti, ki jih je bilo pač treba postoriti - rezervirani za skupne oglede tekem. Bržkone sem tudi zato velika, velika oboževalka Tine Maze. In ko je danes zmagala na smuku v Cortini D'Ampezzo sem vriskala kot kašna ponorela mariborska Viola.

Po zmagoslavju in njenem nasmejanem obrazu, ki me je po psihično napornem jutru (razložim v nadaljevanju) res razvedril, so na TV Slovenija odvrteli njen komad My way is my decision. O njenem glasbenem udejstvovanju ne bom izgubljala besed, čeprav se strinjam z enim od naših kolumnistov, ki je nekoč zapisal: "Tina Maze je šampionka svetovnih razsežnosti, in če si ji srce poželi prepevati, bi to morali samo pozdraviti in jo pri tem podpreti! To velja tudi, če bi si želela voditi vreme na nacionalni televiziji, imeti lastno kuharsko oddajo, nastopiti v filmu ali, če želite, pornofilmu. To je naša Tina in hvala vesolju, da jo imamo." No, mene pa je danes predvsem prevzelo njeno sporočilo: moja pot je moja odločitev.

Današnji dan se mi je namreč začel katastrofalno. Oseba, ki mi v življenju res veliko pomeni, mi je - še vedno upam, da je bilo rečeno le v trenutku jeze - dejala, da je to, kar počnem, totalna bedarija. Bolj kot sem mu skušala razložiti, da sem blog odprla zaradi sebe, ker sem se na ta način prisilila, da v življenju naredim določene premike, spremembe, ki sem jih nujno potrebovala, bolj me je prepričeval, da me pri tem ne more podpreti in da so tudi besede vseh, ki me, kot se je izrazil, "kao podpirate", le navidezne, v resnici pa da si mislite svoje. Jaz pa sem - že na robu solz - še vedno vztrajala: Tu ni fora v drugih, fora je v meni.

Je že moral priti ta hladen tuš. Tinina zmaga pa je bila po tem prepiru kot naročena. My way is my decision.

In še enkrat znova: hvalabogu za prijateljice. Nimam jih veliko. Vsaj ne tistih pravih, iskrenih. A dve od teh sta me danes - skoraj dobesedno - zvlekle s kavča in na pohod po Koželjevi poti do izvira Kamniške bistrice. Po čaju in borovničkah je svet spet veliko, veliko lepši. Vsem, ki se vam tole zdi traparija, pa: nihče vas ne sili k branju, preprosto me skenslajte s facebooka. Problem rešen. ;)

Do konca še: 347 dni, 347 nalog. Se beremo jutri.

17. dan: Sašin angelček

Kdor me pozna, ve, da nerada nosim stvari iz službe domov. Pa čeprav, v to trdno verjamem, je novinarstvo močno prepleteno z zasebnim življenjem. Ni osemurnega delavnika, včasih grem domov že ob 11. dopoldan, včasih pa visim na telefonu in mailu še ob desetih zvečer.

A načeloma podrobnosti o tem, kaj se dogaja v redakciji, ne razlagam. Se mi jih tudi ne da. Po dveh letih in pol dela s slovenskimi zvezdami (takšnega ali drugačnega formata) se človek, verjemite, že malce najé.

Danes pa je bil poseben dan. Takšen, ki je vreden omembe. V uredništvu nas je obiskala Saša Lendero. Že septembra, ko je začela risati angelčke, ki imajo, kot pravi, posebno moč, sva se dogovarjali, da bo enega narisala tudi za naše bralce. Kar nekaj vode je preteklo od takrat, ampak danes se nama je vendarle uspelo dogovoriti. In je prišla.

Vem, kaj boste rekli: da je odlična samopromotorka. In tudi je. Pa kaj? Punca pač zna. Delati tako z oboževalci kot z nami, mediji. Ko je prišla v redakcijo, vsa nasmejana in preprosta, da nam izroči "angela dobrih novic", je prevetrila ozračje. S pozitivo. Ponosna sem, da sva s Saško na "ti". Pa sem še z marsikom, a le redko kdo me premakne do te mere, da grem to komu razlagati tudi izven Dunajske 5.

Po zelo, zelo, zelo dolgem delavniku sem šla še na fitnes. Oborožena s pozitivno energijo sem odtekla celih 45 minut. Brez predaha. In bila danes torej - dvojno ponosna.

Za konec bom izkazala še nekaj lojalnosti do delodajalca: kaj točno pomeni Saškin angel, ki ga je prinesla za ustvarjalce in bralce Slovenskih novic, si lahko preberete v jutrišnji izdaji časopisa. ;)

Do konca še: 348 dni, 348 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Fotkico Saše in njenega angelčka pripnem, ko bom doma. Tale blog je objavljen prek telefona, ker sem zdajle pri moji Urški in sva nazdravile na (pre)dolg delovni teden.

Foto: Dejan Javornik/Slovenske novice

Foto: Dejan Javornik/Slovenske novice

16. dan: Jutr mam zobarja

Zbudila sem se s tremo. Ja, s tremo. Ker sem vedela, da se mi bo dan začel v zobozdravstveni ordinaciji. Kjer nisem bila že nekaj let. Vem, grozno. Ampak zobarjev se že od majhnega bojim kot hudič križa. Spomnim se, da sem, stara približno pet let, pobruhala celo ambulanto. Mami in ati sta se zmeraj sprla, kdo bo šel z mano, ker sem tam vedno zganjala tak cirkus. Kar se tega tiče sem bila zelo težaven otrok, priznam.

A v slogu zdravega življenja, ki ga propagiram zadnjih 16 dni, sem sklenila, da je skrajni čas, da zobarski abstinenci naredim konec. Od nekod sem zbrala pogum in se naročila. Sodelavka (ali, bolje rečeno, prijateljica) Ajda mi je priporočila svojega zobozdravnika, ki je, kot je rekla, zelo prijazen. "Ne, on te ne bo nadrl in ti očital, ker si z obiskom odlašala toliko časa!" mi je morala danes zjutraj (še stotič) zatrditi, ko sem jo pobrala pred njenim stanovanjem. Šla je z mano - tudi ona na pregled, predvsem pa meni v moralno podporo.

Ko sem se usedla na tisti grozni stol in pred vse tiste aparature, sem mislila, da me bo pobralo. Očitno se je to opazilo tudi navzven, ker je dr. Matjaž začel z besedami: "Vas je strah, kajne?" Mhm, sem zamomljala. Nato pa - prav nič v stilu mojih bivših zobaric, ki so bolj spominjale na mesarke, ki komaj čakajo, da se znesejo nad mano: "Bova šla lepo počasi. Najprej si morava zaupati," je rekel in me pogledal globoko v oči. "Če ne bi bil moj zobozdravnik, bi se mi tole zdelo skoraj seksi," sem pomislila in se sama pri sebi nasmehnila.

Bolelo ni nič, vsaj danes (še) ne. Kaj bo jutri, ko nadaljujeva najino misijo (ob sedmih zjutraj imam rentgen), ne vem. Sem pa na dobri poti, da počasi začnem verjeti, da so zobarji lahko tudi prijazni. In takšni, ki dajejo anestezijo. Ker ne, doslej je nisem dobila. Še nikoli. "Potem pa ni čudno, da se nas tako bojite," je rekel dr. Matjaž. A ni faca, no? ;) 

Verjetno ni treba poudarjati, da sem samoplačnik in mu bom tam pustila plačo ali dve ali tri. Ampak, verjamem, da se bo splačalo. Dobesedno.

Aja, pa še to: seveda sem tudi migala, da ne boste razočarani. Ravnokar sem prišla s Primoža. Danes v družbi prijateljice Anje. Čeprav se nisva videli že sto let (nekaj mesecev pa res), vedno najdeva teme za klepet. Celo toliko jih je bilo, da sva morali po pohodu še v mesto na kakav. 

Pod črto za današnji dan: slab začetek, dober konec.

Do konca še: 349 dni, 349 nalog. Se beremo jutri.

15. dan: Živijo, ati.

Dan ni bil kaj prida. Delavnik je bil natrpan od pol šestih zjutraj do pol štirih popoldne. Klici, maili, roki za oddajo člankov. Na trenutke sem se ustrašila, da bom srečala samo sebe. Za piko na i sem po službi odhitela še na fitnes, kjer mi danes, bom čisto iskrena, ni šlo najbolje. Težje sem tekla, glava pa se kar ni in ni hotela sprazniti, misli so kot podivjane bezlale sem ter tja.

Iz telovadnice sem šla kot cunja, čeprav s samim treningom nisem bila tako zadovoljna kot prejšnje dni. Potem pa takoj nazaj v pogon. "Saj res, še na nekaj SMS-ov moram odgovoriti," je utripalo v mojih možganih. Hiter pregled po telefonu: prijateljica, ki me vabi na Oviratlon, sodelavka, s katero sem bila zmenjena za kosilo, pa sem ga zaradi vseh obveznosti morala prestaviti na drug dan. In še eno spročilo se je znašlo v mojem telefonskem predalu - sredi največje gneče v službi se mi je javil ati. Samo kratko sporočilce je poslal, da me pozdravlja. Kako kaj vožnja z novim avtom, je vprašal, in da mi želi vse lepo. Odločila sem se, da je najbolje, da ga kar pokličem. Po dolgem času. "Živijo, ati," sem mu rekla. Še vedno me stisne, ko zaslišim njegov glas.

Najin odnos ni enostaven. Po mamini smrti so se dogajale stvari, ki jih je težko oprostiti. Še težje pozabiti. A pred kratkim sem prebrala knjigo z naslovom Še en dan. Govori o fantu, ki je izgubil mamo. Umrla je iznenada. Sprašuje se, kaj vse bi ji rekel, kaj vse bi naredil, če bi jo le še en dan imel na razpolago, v svoji sredi. In res - se sploh zavedamo, kako kratko je življenje? Danes smo, jutri nas ni.

Takrat sem se zavedla, da s tem, ko zavračam njega, zavračam samo sebe. S tem, ko sebi ne priznam, da ga pogrešam, manjka delček v mojem življenju. Manjka on. In to kljub temu, da je še vedno tukaj. Da imam še vedno možnost, da ga vidim, da ga objamem, da mu povem, da ga imam rada.

Ne, ne morem pozabiti žalosti zadnjih let. Svoje in njegove. A obenem je nemogoče pozabiti tudi vse srečne trenutke iz mojega otroštva. Lepe besede. Prijazne poglede. Tega, da sem njegova hči. In on moj ati. Ker kri res ni voda.

Zato sem ga povabila na nedeljsko kosilo. Ker nočem več zapravljati dni, ki jih ne bom nikoli dobila nazaj. 

Do konca še: 350 dni, 350 nalog. Se beremo jutri.

14. dan: Rada se imam.

Od majhnega so me učili, da ne smem misliti samo nase. Da je treba deliti čokolado s prijatelji. Da se je treba čemu odpovedati, zato da bi osrečili druge. Se strinjam. A vse premalokrat so poudarili, da je, če hočeš imeti rad soljudi, najprej treba imeti rad sebe.

Vsakodnevna telovadba je v teh dveh tednih prinesla majhne, a že opazne spremembe v mojem življenju: počutje se je nekoliko izboljšalo, nimam več toliko časa, da se smilim sama sebi in premišljujem, kaj vse je narobe v mojem življenju, in nimam več toliko časa - za druge.

Da razložim: vsak drugi teden, ko moj fant dela v dopoldanski izmeni (se pravi, da sva oba popoldne doma), sem po službi odbrzela v trgovino, nato pa domov skuhat kosilo za naju in njegova starša. Da se razumemo: nihče ni tega od mene zahteval, to mi je bilo v veselje, ker sem čutila, da "tašči" in "tastu" vsaj nekoliko povrnem za vso prijaznost in gostoljubje, ki mi ju nudita zadnje dve leti in pol. In ne, nisem pokroviteljska, res tako mislim.

Zdaj pa, kot že veste, po službi odhitim ali na fitnes ali na kakšnega od bližnjih kamniških vrhov. Skratka, vzamem si čas zase. In od začetka tega tedna, ko ob pol štirih ni kosila na mizi, saj takrat komaj prisopiham domov, na moja vrata trka slaba vest. Da se (še enkrat) razumemo: nihče me zlovoljno ne pogleduje in mi naglas ali potihem karkoli očita. Nelagodno se počutim zaradi sebe. Ker imam občutek, da sem sebična.

Pa sem sklenila: egoizem ni vedno samo minus. Če bo kosilo pač kasneje ali ga bo skuhal nekdo drug, še ne bo konec sveta. In tisti, ki me imajo radi, vedo, da je to, kar počnem, zame dobro. Zadnji čas je, da se v to prepričam tudi sama.

Danes je bil čas za fitnes. Debelo uro sem pridno delala, tekla sem na stezi in na Orbitreku. Poleg tega sem v enem od kotičkov našla blazine, ki so bile kot nalašč za prvi resnejši poskus delanja trebušnjakov. Naredila sem jih 20 pa se mi je zdel že cel podvig. Da jih bom v enem "šusu" naredila 130, kot sem vam obljubila, bo preteklo še nekaj vode. A nič bati, tudi to zagotovo še pride. 

Ker bom še naprej vsak dan uro ali dve namenila izključno - sebi.

Do konca še: 351 dni, 351 nalog. Se beremo jutri.

13. dan: Življenje je lepo, če ga živiš ...

... tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš. In tudi nisem imela kaj spremeniti, ko sem danes po službi parkirala pred fitnesom. Pogledala sem v torbo in ugotovila, da sem doma pozabila - športni modrček. Ne bom zdaj na dolgo in široko o tem, zakaj brez tega na telovadbi ne gre, ker ne bi rada, da kakšen od seksualno zavrtih Slovencev zaradi tega doživlja travme in tole označi za erotični blog. ;) Punce z mojo velikostjo košaric, vem, da razumete. In, mimogrede, ja, imamo se kaj za pritoževat, ker imamo velike (če ne drugje v trgovini, ko bi si človek rad kupil plašček ali jaknico ali blazerček ali bluzo ali včasih samo čisto navadno majčko).

V glavnem, vse, kar sem lahko naredila tisti trenutek, je bilo to, da sem se - malce jezna sama nase - usedla nazaj v avto in odbrzela domov. Spontanost je lepa čednost, sem si rekla. Prisiljena, da se prilagodim nastali situaciji, sem se spet spravila v hrib. Tokrat sem si za cilj izbrala kamniško Špico. Prvič od kar pišem blog, je bila pot navzdol precej zahtevnejša kot tista navzgor. Razmočen teren je naredil svoje, vsak korak po blatnem toboganu je bil svojevrsten adrenalinski šok. Seveda mi je nekajkrat tudi konkretno spodrsnilo, tako da sem se, po tem ko sem se nekako le pridričala v dolino, po Kamniku sprehajala s hlačami, mokrimi in umazanimi dobesedno do riti. O čevljih pa raje ne bi.

Dolgujem vam še rezultat od včeraj: hvala vsem trinajstim, ki ste delili mojo objavo, kar pomeni 130 trebušnjakov. Ne garantiram, da vam bom v trenutku, ko jih bom delala, najbolj hvaležna, ampak zagotovo ste mi dali še en motiv več, da vztrajam na začeti poti. O vsem nadaljnem boste seveda vestno obveščeni. Hvala tudi avtorjem in avtoricam prijaznih sporočilc, ki od časa do časa priletijo v moj spletni nabiralnik. To mi veliko pomeni. In hvala seveda vsem vam, dragi osebni trenerji, ki tako ali drugače zaidete na mojo stran. Samo v zadnjih 24 urah vas je bilo krepko čez 1000. 

Do konca še: 352 dni, 352 nalog. Se beremo jutri.

   

12. dan: Prokleta nedelja

Ne, ni tako hudo, kot morda sklepate iz naslova. Je pa res, da danes ni bila ena mojih najljubših nedelj:

1. Noč je bila prekratka, ker sem morala zgodaj vstati in iti v službo. (Nisem sama kriva!)

2. Namesto da bi ob 12.00 srebala govejo juho, sem žvečila sendvič za pisarniško mizo. (Nisem sama kriva!)

3. Danes sem imela "ta dolgo" dežurstvo, kar pomeni, da sem bila na vrsti, da ostanem v službi do zadnjega, to je do zaključka redakcije. (Nisem sama kriva!)

4. Ko sem končno prišla domov, je bila že noč. (Nisem sama kriva!)

5. Kot da ne bi že iz službe prišla dovolj utrujena, sem morala iti še migat in napisat blog. (Ok, za to sem "kriva" sama.)

Priznam, ni mi bilo najlažje. Z veseljem bi se vrgla na kavč in pred TV, ampak obveznost, ki sem si jo naložila, mi ni dala miru. Zato sem si, zdaj že po starem, oblekla anorak in s prijateljico Lučko odromala na Primoža.

Na poti se mi je izza ovinka vsake toliko posvetila luč na vrhu hriba. Zdela se je kot tista na koncu tunela. Brez posebne motivacije sem bila, korak za korakom, bližje cilju. In nisem upala zaman. Na vrhu me je čakala nagrada - topel čaj z razgledom na razsvetljeni Kamnik. Prevzel me je občutek zmagoslavja. Tudi zato, ker na Primožu tokrat nisem ostala pred zaprtimi vrati, kot se je to zaradi "izredno slabih vremenskih razmer" zgodilo včeraj na Starem gradu.

Se mi je pa danes med potjo utrnila še ena drzna ideja: ker je moja motivacija nekoliko zanihala s tendenco navzdol, bi si rada povečala obseg bralcev (beri: osebnih trenerjev), ki vam vsak dan polagam račun o moji dejavnosti. Zato objavljam sledeče: za vsakega, ki bo tale zapis delil na svojem facebooku, bom ob priliki (slabo vreme) naredila 10 trebušnjakov. Vse bom seveda dokumentirala, torej pofotkala in vam poročala. Pa ej, da vas ne bo preveč, ne pretiravat! ;)

Do konca še: 353 dni, 353 nalog. Se beremo jutri.

11. dan: Se ne odpovem!

Ker imam popoldne napovedane obiske - proslavili bomo nakup avtomobila (v tem sivem, dolgočasnem in nemalokrat žalostnem svetu je vsak razlog za fešto več kot dobrodošel!) -, sem v hrib zagrizla že zjutraj. Omajal me ni niti prav nič spodbuden pogled skozi okno. Morda zato, ker sem se s hojo v dežju že soočila ali pa ker je preprosto sobota in me čaka lep dan, ko se bom družila z ljudmi, ki jih imam rada.

S tira me ni vrglo (no, vsaj ne preveč) niti to, da ko sem prisopihala na vrh Starega gradu, nisem mogla do razgledne točke, ker se je gospod, ki sem mu pred nekaj dnevi za čaj in vodo z limono plačala 4,30 evra (!), odločil, da danes ne bo delal. Menda, citiram napis na vratih, zaradi "izredno slabih vremenskih razmer". Hm, človek bi pomislil, da zunaj divja najmanj tornado. Pa saj tega, da nisem mogla spiti čaja, mu niti ne zamerim, ampak zakaj je zaprt vhod ne samo do gostilne ampak tudi do vrha vzpetine? Ja, zgodba, ki jo Kamničani že poznamo in ki vsekakor sodi v kategorijo Saj ni res, pa je!

Kakorkoli, nov avto bomo proslavili celo s tortico (hvala, Jessy!) in čeprav to morda ni najbolj zdrava jed, si jo bom z veseljem privoščila. Ker tudi uživanje življenja je zdravo. Če že ne toliko za telo, pa vsaj za dušo. In tudi za to je treba poskrbeti. Zato se sladkemu grehu danes odločno - ne odpovem! 

Zvečer ali pa jutri (odvisno, kdaj bomo zaključili) ;) vam pripnem še eno fotko iz fešte. Zagotovo s tortico - da vam naredim skomine.


Do konca še: 354 dni, 354 nalog. Se beremo jutri.

10. dan: Glasba. Music. La Musica.

Ne predstavljam si, da bi se mi dan začel brez glasbe. Ko se zjutraj usedem v avto, radio avtomatsko začne žvrgoleti. Prebujanje ob znanih melodijah je neprimerljivo lepše kot v smrtni tišini. Vsaj zame.

Danes sem premišljevala o njej. O muzi, o ljubezni, o življenju, kot jo opeva neponovljivi Bocelli. Ker vse to glasba je. Tako samoumevna, a tako pomemben del vsakega od nas. Nekaj, kar je zapisano globoko v človekovi biti. Ker - glasbo poslušamo, ko smo veseli in ko jočemo, ko žuramo in ko smo osamljeni, ko smo srečno zaljubljeni in ko imamo stro srce. Si predstavljate življenje brez nje?


Po službi sem obiskala fitnes. Tretjič. A tokrat prvič s slušalkami v ušesih. Le kaj mi je bilo ob prvih dveh obiskih, da sem MP3 pustila doma? Danes sem tekla precej bolj lahkotno. Še več: po 30 minutah na stezi (brez hoje), sem se usedla še na kolo. In končno spoznala novo napravo. Nič ne rečem, morda se tudi deset dni redne telovadbe že malce pozna. Ampak - jaz verjamem v čarobnost glasbe.


Pa še nekaj mi je polepšalo dan - regratova solata. Ja, prav ste prebrali: regratova solata sredi zime. Če jo naredi moja stara mama, je pa to sploh nekaj najboljšega na svetu.

Do konca še: 355 dni, 355 nalog. Se beremo jutri.

9. dan: Bučko z Lučko

A se spomnite topljenega sira Bučko z Lučko? Jaz se ga - predvsem po zaslugi mojih dveh sestric, ki jima mimogrede sporočam, da ju imam zelo rada. Sama imam namreč med vsemi siri topljenega najmanj rada, ga pa zato obožujeta Ana in Monika, ki jima je mami, zdaj žal že pokojna, to velikokrat pripravila za večerjo. Ah, spomini, spomini ...

Hecno, ampak to mi je danes prišlo na misel, ko sem šla v eno od športnih trgovin po naglavno svetilko. Prav bučkasto sem verjela, da bom za takšno lučko odštela pet, morda deset evrov. Jok, brate, odpade! Že ko sem prijaznega prodajalca vprašala, kje imajo tovrstne stvari, in mi je odgovoril, da v vitrini, se mi je posvetilo, da to ni najcenejša roba. Zakaj bi jo sicer imeli pod ključem? Kupila sem si, kot mi je povedal prodajalec (in verjela sem mu na besedo), najbolj osnovno naglavno svetilko, ki pa je, je še zatrdil, med pohodniki trenutno pravi hit. No, prav, sem rekla, in naredila prvo pravo investicijo v tale blog - 29,99 evra!

Seveda sem jo morala takoj sprobati, zato sem danes na Primoža odromala malce kasneje kot ponavadi. Hoditi sem začela, ko se je mračilo, v dolino pa prišla že v trdi temi. Sem pa nekje na pol poti ugotovila, da se ob večerih kljub nenavadno mili zimi prav občutno shladi, tako da, opažam, bom morala kmalu spet v trgovino - po trak! Saj imam enega, lepega, naštrikanega, ki mi ga je podarila naša Jasmina, ampak tisti k anoraku res ne paše - to bi bilo preveč češko, celo zame. Ja, tako je to pri ženskah: šoping imamo v krvi.

Aja, še to: ali se mi je samo zdelo ali sem danes v hrib res sopihala vsaj za odtenek manj kot prvi dan? Hura zame!

Do konca še: 356 dni, 356 nalog. Se beremo jutri.

8. dan: Cool down

Pravijo, da ženske najdemo težavo za vsako rešitev. Morda drži. Pa da ne bo nesporazuma: pripadnicam istega spola sem zelo naklonjena (ne, fantje, ne v seksualnem smislu, ker vem, da ste takoj pomislili na to). ;) Priznam pa, da smo malce bolj zakompleksana bitja kot moški. Smo pa tudi krhke in močne obenem. In kdor zna delati z nami, ve, da smo superiorne. Skratka, rada sem ženska.

Ampak (vedno je ampak!) - ko pride dan, ko se sama pri sebi sploh ne morem umiriti, bi svoje ženske možgane najraje nekam poslala. Že zjutraj sem se zbudila nervozna, ker mi budilka ni zvonila. Ali pa sem jo preslišala. Ne vem. In potem panično vstajanje, ki mi potem vedno zbrklja še ves dan. Svoje so pridale obveznosti, ki sem jih morala opraviti še pred službo, pa napovedan intervju ob desetih, do dvanajstih rok za oddajo članka ... Na neki točki me je prijelo, da bi na glas zakričala: Dajte mi vsi mir!

Po službi sem se vsa vihrava odpeljala na fitnes. Na tekaško stezo, kajpak. Tečem in tečem in hodim in tečem in hodim v hrib in hodim in tečem. Danes eno celo uro. In če sem prejšnjič povsem ignorirala mišičnjake na ostalih napravah, sem danes naredila majhen korak naprej: sramežljivo in od strani sem kdaj pa kdaj pokukala, kaj počnejo. Da bi se od njih učila, kaj pa mislite!? Ogovoriti si jih še nisem upala. Sicer pa se mi je prijazno ponudil kolega, ki je fitnes inštruktor, da si bo zelo kmalu vzel čas in mi vse nazorno razložil in pokazal. Menda mi pripravlja celo mini začetniški program z naslovom Fitnes za telebane. Matej, zlat si, hvala! :)
 
Po eni uri vadbe že vsa upehana na tekaču najdem gumb za ustavitev naprave: Cool Down. Hej, cool down! Gumb sem zavestno teleportirala še v mojo glavo. Pomagalo je.

Ženske kdaj pa kdaj uspemo najti tudi rešitev za vsako težavo. Pa čeprav, kako banalno, na fitnes napravi.

Do konca še: 357 dni, 357 nalog. Se beremo jutri. 

7. dan: Aja, pa spala bi cel dan.

Če bi danes zjutraj, nekaj pred šesto, vedela, kakšen dan me čaka, bi se pokrila čez glavo in ne bi splezala iz postelje, pa zaradi mene če je konec sveta. Včasih je res fino, da človek ne ve, kaj mu prinaša prihodnost. Niti tista povsem bližnja.

Saj ne, da bi se zgodilo kaj nadvse, nadvse groznega, sem pa očitno doma pozabila voljo in elan za delo. Vse se je nekam vleklo, nisem imela nobene prave inspiracije in to ravno na dan, ko sem imela za urediti toliko stvari. Ne samo službenih, tudi birokratskih, ki od človeka zahtevajo vso potrpežljivost. Skratka: domov sem prišla sitna, razdražena in utrujena. Zunaj pa je bilo vreme takšno, da mi je v glavo avtomatsko šinil napev iz znane reklame.

Kje sem v tistem trenutku našla voljo, da sem si obula pohodniške superge in si oblekla anorak? Nimam pojma. Ampak očitno tale blog in obljuba vam, ki me spremljate, dobro učinkujeta name. Saj sem vam že povedala, da ste moj najboljši osebni trener, a ne?

No, in sem šla. Na Stari grad. Pri mlinčkih (tisti, ki hodite na kamniške vzpetinice, veste, da je to nekje na pol poti do vrha) sem se ustavila in razmišljala o tem, da bi obrnila. "Saj je dež," sem si rekla, "poleg tega ne morem reči, da nisem nič naredila zase, že to, da sem se spravila ven v takšnem vremenu, je uspeh." A vedela sem, da s tem ne bom popolnoma zadovoljna. V temi sem se plazila čez korenine in se poizkušala izogniti vsem črvom, dvoživkam in majhnim plazilcem, ki sem jih zmotila med čilanjem na mokrem terenu. Panično so se skrivali pred mano. Saj jih razumem, v tem dežju pač niso pričakovali obiskovalcev. Iskreno se opravičujem vsem (skoraj) pohojenim.

Počasi sem prilezla na cilj. Zmaga pa je bila tako sladka, da mi je šlo skoraj na jok.

Do konca še: 358 dni, 358 nalog. Se beremo jutri.

6. dan: Hej, hej, Ljubljančani

Po napornem dnevu v službi me je danes čakal nov preizkus - prvi obisk fitnesa. Bom zelo iskrena: do tovrstne športne dejavnosti sem vedno imela določene pomisleke. Kaj pa vem ... Vse tiste naprave, na njih pa, kot sem si predstavljala, do zadnje potankosti izklesana teleščka brez grama odvečne maščobe. Le kaj naj jaz počnem med njimi?

Ko sem sprejela prijazno ponudbo Cube Fitnessa, sem bila vesela, a obenem me je prešinilo: Uf, ti Ljubljančani. Saj ne, da bi imela kakšne posebej slabe izkušnje z njimi, je bila pa - vsaj večina njih - vedno malce prefina za moj okus. Ko sem danes parkirala na Ulici prvoborcev 25, sem morala dvakrat globoko vdihniti: Okej, Maja, ne paničari, saj je samo fitnes.

Potem pa sem hitro ugotovila, da je v moji glavi spet vse preveč predsodkov. Razorožil me je že prijazni pogled šefa Jerneja, ki me je pričakal na recepciji. Na hitro mi je razložil osnovne stvari (saj veste, kje je kaj, delovni čas ipd.) in že sem se znašla v garderobi. Preoblečena v čisto navadne pajkice in čisto navadno majico sem počasi odromala proti dvorani. Tam pa - na moje začudenje! - nobenih posmehljivih deklin v povsem novi fitnes opremi prestižne blagovne znamke. Le par mišičnjakov, ki se niso pustili motiti, tako da sem lahko brez strahu švignila mimo.

Vse ostalo je bilo po pričakovanjih: ker je vsa ta fitnes mašinerija zame še vedno španska vas, sem pač odšla na tekaško stezo, na kateri sem bila dobrih 45 minut, torej ves čas, ki sem ga danes preživela v fitnesu. Ostale naprave sem gledala s precejšnjim strahospoštovanjem in ker nimam pojma, kako bi jih morala uporabiti, še nisem zbrala poguma, da bi splezala na katero od njih.

Ker sva se z Jernejem zmenila, da bom prihajala v Cube vsaj trikrat na teden, sem ugotovila, da tako ne bo šlo dolgo naprej. Zato že imam v mislih, koga bom prosila za pomoč, da se soočim z vsemi tistimi palicami in utežmi in ostalimi čudesi, ki domujejo v fitnesu. Za danes pa si štejem kot uspeh že to, da sem iz telovadnice odšla s premočeno majico. In ugotovila sem, kje si nastavim hitrost teka. Še več: našla sem celo gumb za simulacijo hoje v hrib. Bravo jaz, kajne? ;)

Do konca še: 359 dni, 359 nalog. Se beremo jutri.

5. dan: Sprevržen, poniževalen, a realen

Danes se oglašam nekoliko kasneje. Ni mi dalo miru, morala sem si ogledati polete v Kulmu. In obrestovalo se je. Pero Mišica, bravo!

Takoj po končani tekmi sem šla tudi jaz novi zmagi naproti. Danes je bil spet na vrsti Stari grad, med potjo pa sem veliko razmišljala o včerjašnjem večeru. Po pohodu na Šmarno goro sem se s prijateljicama nagradila z obiskom kina. O filmu Volk z Wall Streeta je bilo v zadnjih dneh - predvsem po zaslugi naše Katarince - prelito že veliko črnila. Kapo dol lepotički iz Slovenj Gradca. 

A še bolj je name vtis naredila sama zgodba. Že dolgo nisem gledala - tako sprevrženega in do žensk tako poniževalnega filma. In čeprav se to sliši kot kritika, v resnici ni! Film (na žalost) le nastavlja ogledalo sodobni družbi. Med enim od številnih prizorov, v katerem kar v pisarnah vsi zafiksani izvajajo orgije, sem kolegico, ki je sedela poleg mene, dvomljivo vprašala: "A si ziher, da je tole posneto po resničnih dogodkih?" Nič manj šokirana, kot sem bila sama, je prikimala.

Ja, ja, vem, kaj boste rekli: to je Hollywood. A če drži le desetina tega, kar je prikazano, potem se ne čudim, da je svet zadnja leta tam, kjer je. V riti. Se ne opravičujem izrazu. Na začetku filma je lepo povedano, kaj delajo razni menedžerji in borzni posredniki: ne gradijo ničesar, ne ustvarjajo ničesar. Le odlično znajo vrteti jezik ali, povedano po domače, izurjeni so v nategovanju ljudi. Po videnem sodeč - tudi dobesedno. Najhuje pa je, da ni srečen nihče. Ne mi, ki zaradi njih komaj lezemo iz meseca v mesec, ne oni, ki - odvisni od denarja, drog, seksa in še česa - ne znajo uživati v tem, kar so pokradli. Pa saj po svoje to razumem, karma je hudič.

Za vsako rit palica raste, sem si rekla, ko sem prispela na vrh. Naročila sem si čaj in vodo z limono. 4,30 evra. Razkošje, če vprašate mene! 

Mimogrede, na podlagi bloga so mi vrata odprli v enem od ljubljanskih fitnesov. Jutri jih obiščem prvič. Moram priznati, da imam pred vso tisto mašinerijo kar malo treme, a se bom soočila z novim izzivom. Vsekakor poročam.

Do konca še: 360 dni, 360 nalog. Se beremo jutri.

4. dan: Biti sama s sabo - umetnost ali past?

Kar nekaj časa sem premišljevala, ali naj to res delim z vami, ampak prvi dan sem obljubila - brez sprenevedanja, brez cenzure.

Torej: pred leti sem imela fanta, ki mi je pomenil vse. Ne da bi on to od mene zahteval, sem svoje življenje podredila njegovemu. Ves čas sem posvetila njemu in posledično pozabila nase: zanemarila sem svoje prijatelje in celo svojo družino. Izkušnja, ki me še danes boli.

Ko je zveza šla po zlu (zagotovo je bil vsaj delno razlog tudi v zgoraj opisanem), sem bila obupana. Začeti sem morala znova. Iz točke nič. Mesece kasneje, ko sem končno prebrodila najhujše, sem se zaklela, da nikdar več ne naredim takšne napake. Počasi sem pridobivala nazaj svoje ljudi in danes sem ponosna, da jih imam. Predvsem pa se zavedam, da nič ni samoumevno in da je v dober odnos s prijatelji in z družino ves čas treba vlagati.

Pa ne le to - človek mora znati vlagati tudi sam vase, ker na koncu je res vsak sam, kot govori ena mojih najljubših pesmi. Znati je treba zaposliti sebe, kakovostno preživeti čas. Tudi pisanje bloga je del tega.

Se je pa zdaj, ko je od tega, ko sem se znašla na točki nič, minilo že kar nekaj let, pojavila težava, ki je ravno nasprotna. V zvezi se ne znam več popolnoma prepustiti. Kako ironično, kajne? Ravno zadnjič sem fantu in obenem tudi sebi očitala, da se skupaj več ne znava zabavati. Veseli december sva tako rekoč preživela vsak zase. On danes smuča v Avstriji, jaz imam konec meseca s puncami rezerviran vikend paket v toplicah. Vse lepo in prav, če bi si znala vzeti čas tudi za naju. Premišljujem, kdaj sva nazadnje skupaj kam šla, morda v kino ali pa vsaj na kavo ... Ne morem se spomniti. Pa da se ne bomo narobe razumeli: kriva sva oba.

Grem prevetrit misli na Šmarno goro, danes v družbi ene od najboljših prijateljic, ki mi je že večkrat pomagala, da sem se dvignila iz pepela. Vem, da tudi tokrat ne bo nič drugače. Fotko pripnem zvečer.

Do konca še: 361 dni, 361 nalog. Se beremo jutri.

3. dan: Velik kozarec vode, prosim!

Pa se je zgodilo. In to že tretji dan! Ko se je malo čez peto zjutraj oglasila budilka, sem se zbudila tečna in z glavobolom. Celo pot v službo sem tuhtala, kaj mi je. Sem pod stresom zaradi bloga? Ali me spet preganjajo roki za oddajo kakšnega članka? Premišljevala sem in premišljevala. Pa nič. Na koncu sem se že skoraj vdala in slabo počutje pač pripisala vsesplošni januarski melanholiji.

Na kar mi vendarle kapne - kdaj sem nazadnje vase vnesla kaj tekočine? Hm. Včeraj popoldne sem šla na Primoža, tam spila nekaj požirkov, a v nahrbtniku v dolino prinesla napol polno (ali napol prazno? - debata za kdaj drugič) plastenko vode. Potem pa več nič. In jaz se sprašujem, kaj mi je?! Seveda, dehidrirana sem do amena! Takoj sem si šla nalit kozarec vode in si ga postavila na pisalno mizo. Naravnost pred tipkovnico. Kozarec je stal tam in me ves čas opozarjal: Pij! Pij! Pij! In sem. Enega, dva, tri. Potem sem nehala šteti, on pa se je še kar drl: Pij! Pij! Pij! Na koncu mi je šel že pošteno na živce.

Hecno, kako se moramo ljudje ves čas nekaj nadzorovati. Pa za tako pametne se imamo. Ko je žival žejna - hodi, teče, leze in gre, vse dokler ne pride do ribnika, mlake, potočka, reke ali kapljice rose. Temu pravimo nagon. Tako so me vsaj učili v šoli. Ljudje pa pri vsej tej napredni tehnologiji in pripomočkih za lajšanje življenja in vsakodnevnih opravil pozabljamo na osnovne potrebe. Zakaj tega, da moramo na dan spiti vsaj dva litra tekočine (če smo telesno aktivni seveda še nekoliko več), nimamo preprosto zapisanega v genih?

Tisti, ki nas je ustvarjal, ima res neverjeten smisel za humor. Pod pretvezo, kako kul je, ker mi je dal možnost izbiranja, svobodno voljo (po nekih religioznih naukih je to edina stvar, ki nas loči od živali), se je danes zjutraj prav gotovo odlično zabaval, ko sem si razbijala glavo s tem, zakaj mi v glavi tako razbija. Mogoče pa se v tem res skriva vsa čarobnost (ali, bolje rečeno, vsa nadležnost) tega - da sem človek.

Aja, da ne pozabim: za danes sem si zadala nalogo, da spijem dovolj tekočine (in nadoknadim še za nazaj). Sem bila kar pridna. Zagotovo pa je najbolj teknil požirek na vrhu Starega gradu s pogledom na moj prelepi, domači Kamnik.

Do konca še: 362 dni, 362 nalog. Se beremo jutri.

2. dan: Poti nazaj ni

Sveža, izpod tuša in polna zagona sedem za računalnik. Pravkar sem prisopihala s Svetega Primoža, ki je v naših krajih priljubljena pohodniška točka. Pošteno sem zagrizla v hrib, a hitro ugotovila, da bom morala tempo prilagoditi svoji trenutni telesni pripravljenosti, ki je - na psu.

Na Primoža sem včasih veliko hodila, a vedno v družbi. Tokrat sem šla prvič sama in izkazalo se je, da mi je tudi to všeč. Vse skupaj je name delovalo zelo terapevtsko, čeprav težko rečem, da ravno pomirjujoče. Misli so podivjano švigale sem ter tja: "Ali se sploh zavedam, v kaj se spuščam?" sem se znova in znova spraševala in seveda imela v mislih projekt, ki ga ravnokar prebirate. "Seveda, da - ne!" je bil jasen odgovor.


A kar je, je. Zdaj grem lahko samo še naprej. In vsakič znova se moram opozoriti, da je to šele drugi dan in da - čeprav imam ogromno volje, ki ste mi jo vlili tudi vi - pot ne bo lahka. Nasprotno! Razgaljanje sebe in svoje intime nikoli ni enostavno. In vedno prinese nepričakovane zaplete.

Zato - misleč, da sem pripravljena na nevihto - čakam in upam, da se izide kar najbolje. Čutim, da moje življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. In čutim, da mi bo uspelo. Spomnite me na to na deževen aprilski dan, ko boste zleknjeni na kavču brali moj dnevnik, jaz pa se bom, ogrnjena v palerino, podila po polju, ok? No, bodimo realni - najbrž me boste morali spomniti na to že v tem mesecu.

Do konca še: 363 dni, 363 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Števec klikov včerajšnje objave je pokazal krepko čez številko 500. Iz srca hvala vsem za podporo. 

1. dan: Vsak začetek je težak

Ne, to ni novoletna zaobljuba. Pravzaprav je bil vstop v 2014 zame precej klavrn. Nekaj sekund čez polnoč so me zalile solze. Zakaj? Zaradi ničesar in zaradi vsega. V tistem trenutku sem si zaželela samo posteljo. In tako je bilo: kakor hitro sem lahko, sem se poslovila od prijateljev in se skozi mestni vrvež, ki je (dobesedno) pokal od novoletne evforije, prebila do avtomobila in domov. Na varno. Kjer so, hvalabogu, že vsi spali. Delno tudi zato, ker je večino članov moje družine zaradi nenormalno visokih temperatur za ta letni čas položila viroza. No, sem se vsaj izognila vprašujočim pogledom: kaj je narobe?

Ker ne vem. Nič in vse. Zato odpiram ta spletni dnevnik. Ker želim spremembo. Pa še sama ne vem, kakšno. Zapolniti želim praznino, ki jo čutim. Da se je to zgodilo ravno v prvem mesecu v letu, ni pomembno. Lahko bi se zgodilo tudi 29. aprila ali 6. oktobra. Se je pač 8. januarja. 

Najprej sem blog želela odpreti pod psevdonimom, a sem si premislila. Ker želim biti pristna. Četudi vam vsem na očem. Ker ne, ni najlažje pisati o silvestrskem joku, ki bi moral biti silvestrski poljub, in to potem ponuditi v branje svetovnemu spletu. Tudi vsem (ali predvsem) tistim, ki me tako ali drugače poznate. A tako pač je. Z vsem pogumom, ki ga premorem, priznavam, da moje življenje ni le nasmejano in barvito, kakršnega vsi želimo prikazati na facebooku ali twitterju. Je tudi naporno in sivo.

A še vedno, menim, vredno vsakega trenutka posebej. Zato se pod ta spletni dnevnik podpisujem s pravim imenom. Ker boste moj najboljši osebni trener. Vsi vi, ki zdajle to berete. In me boste morda kmalu potihem ali naglas opravljali. Zadala sem si cilj, da vsak dan naredim nekaj zase. Pa če je to le pohod na bližnji hrib ali dva kilometra teka. Naloge si bom zadajala sproti, o njih pa vsak dan vestno poročala na tem spletnem mestu. Brez sprenevedanja, brez cenzure.

Hvala vsem, ki me boste pri tem podpirali.

Odprtje tega bloga je bil prvi korak. Ki je v tem trenutku uspešno opravljen.

Do konca še: 364 dni, 364 nalog. Se beremo jutri.