353. dan: Blink blink

Tale zapis bi bil najbrž objavljen že kakšno uro prej, a me je film, ki sem ga slučajno ujela na TV, tako potegnil noter, da sem se odločila, da ga napišem, ko ga bo konec. Nebeško kraljestvo z lepim Orlandom Bloomom v glavni vlogi za filmofile, kar jaz nisem, najbrž ni nič posebnega. Meni je všeč že za to, ker je zgodovinski, to je namreč moj najljubši žanr. A ne samo zato.

Poklicna deformacija ali pa to, da sem pisec po duši, je verjetno kriva, da v filmu, za katerega rečem, da je dober, najdem vsaj nekaj citatov, ki se me dotaknejo. V tem jih je kar nekaj. Recimo ta, da je bog le eden, pa v kateri koli religiji že. Bog ali Jahve ali Alah, vse to je eno. Ker vera in ljubezen in dobrota se ne merijo po tem, kolikokrat na leto gremo k maši, pač pa po tem, kako te vrednote živimo. Vsak dan.

Sicer pa ... Nimam kaj novega napisati. Samo to, da sem - srečna. Prejle, ko sem na Mercatorjevem parkirišču s svojima fantoma igrala nogomet s teniško žogico, me je prešinilo, da se tako počutim, od kar sem z njima. Vsak dan. Ne ves dan. Ampak vsak dan.

Aja, v resnici imam nekaj novega. Nohtke (hvala, božiček Martina!), ki se po novem bleščijo, kot se bleščijo moje oči, ko ju pogledam. Plus tega je tudi to, da sem se končno upala fotografirati z novim prstančkom na roki. Lep, kajne? ;)

Do konca še: 13 dni, 13 nalog. Se beremo jutri.