348. dan: Dan z napako

V bistvu je bila zelo lepa nedelja. S prijatelji smo cel dan preživeli na Pokljuki, si spotoma ogledali še tekmo v biatlonu, predvsem pa je šlo za druženje, kateremu sta sonček in čudovita narava dala le še piko na i. Se nimam za pritoževati, res ne.

A če so bili sobotni piškoti z napako, je bil tudi včerajšnji dan takšen. Z napako. Za katero sem kriva sama. "Kaj ti je, lubi?" me je spraševal, ko sem mu zvečer v postelji za brezveze umikala pogled. "Nič," sem trdila, čeprav sva oba vedela, da to ni čisto res. Premlevala sem neke stvari za nazaj, a še sama ne vem točno, kaj sem hotela s tem doseči.

V 27 letih svojega življenja sem se že toliko spoznala, da se je v takšnih trenutkih, ko sem zoprna brez pravega razloga, še najbolje zviti v klobčič, zapreti oči, odmisliti in iti spat. Zato sem to tudi storila.

Zjutraj me je vprašal, zakaj iščem težave tam, kjer jih ni. "Izgleda tako, kot bi sama sebi hotela postavljati ovire, kot da nočeš biti srečna," mi je rekel in v resnici nisem imela pravega argumenta, s katerim bi mu lahko ugovarjala.

Ženske smo včasih res zapletena bitja. Fantje (tole vam težko priznam, ampak kdaj pa kdaj je treba tudi to) - kapo dol, ker nas prenašate. Resno mislim.

Do konca še: 17 dni, 17 nalog. Se beremo danes zvečer.