339. dan: WC papir

Ko sva šli z Lidi po dolgem času skupaj na Primoža, sva se pogovarjali o tem, kako se nam v določenih obdobjih življenja spreminjajo prioritete. "Tako ali tako sem že poleti začutila, da je čas, da odidem. Saj veš, pravila sem ti o tem," sem ji rekla, ko sva se pogovarjali, da si v najinih letih (ja, rosnih 27 - no, ona jih bo dočakala šele konec meseca) pravzaprav vse bolj želiš biti na svojem.

Stara starša sta mi po mamini smrti nudila največ, kar sta mi lahko. Streho nad glavo, a še bolj kot to - toplino doma, ki sem jo takrat zelo potrebovala. In četudi sta mi še vedno pripravljena stati ob strani in to v vsakem trenutku (tega sploh ne potrebujeta izreči, to mi dokazujeta vsak dan), sem že pred nekaj meseci začutila, da je morda čas, da odletim tudi iz njunega gnezda. Da sem se toliko pobrala, da zmorem biti sama. Na svojem. Skrbeti zase. In to predvsem iz čustvenega vidika.

Ko sem prejle hitela iz Mercatorja, sem v eni roki nesla vrečko sestavin za tortilje (moj dragi v času, ko nastaja tale zapis, pridno vihti kuhalnico in izza štedilnika že tako diši, da se mi skoraj dobesedno cedijo sline), v drugi roki pa - WC papir. Nasmehnila sem se. Ker to najbrž pomeni, da sem na dobri poti. Da postanem samostojna. Ali da sem to že. V pravem pomenu besede.

Do konca še: 26 dni, 26 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Lidi, ti si najboljši fotograf. Hvala za tole, z Lovrom sva navdušena! ;) :*