"Čakaj, da nam naštimam vzdušje," se mi je nasmehnil in na youtubu poiskal božični mix. Potem sva se - oba levih rok, kar se tiče likovnega udejstvovanja - lotila ovijanja škatle v darilni papir. Za najino punčico, od katere poznava samo ime in starost, a vseeno je na nek način prav to - najina. Notri sva položila par igrač, šolskih potrebščin, nekaj toplega za odeti, malo sladkarij ...
Darilni papir je na parih mestih precej kilavo odrezan, pa tudi vsebina, ki se skriva v škatli, ni kakšno posebno premoženje. Verjamem pa, da bo neki družinici tam zunaj polepšala mrzel zimski dan. Predvsem zato, ker sva vanjo položila tudi veliko mero dobrih misli in iskrenih lepih želja.
Ravno sva zaključevala, ko je z računalniškega zvočnika prišla znana melodija - Do they know it's christmas time at all?
Dobila sem solzne oči.
Pa naj še kdo reče, da tisti, ki daje, ne dobi največ? Kdor v to ne verjame, se mi pravzaprav smili. Ker očitno ni zmožen čutiti sreče, ko se zave, da ima moč nekomu narisati nasmeh na obraz.
Do konca še: 36 dni, 36 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Ker sem obljubila, da bom danes (bolj) pridna glede telovadbe, moram dodati še tole: po izdelovanju škatle sem odtekla en lušten krog okoli Kamnika. Noge so me kar same nesle. Pozitivna energija je res najboljša gonilna sila. Preverjeno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar