331. dan: Lučke

Zbudila sem se z zamašenim nosom in solznimi očmi. Dopoldan sem preživela v postelji z glavobolom. Potem pa ne vem, kaj se je zgodilo. Ali je bil "kriv" čaj ali Martinina dobra volja, ko se je oglasila na obisku, ali objemi mojega dragega. Bolj se je bližal večer, bolje sem se počutila.

Ko se je delal mrak, sva postavila smrečico. "Iiiii, samo še špica manjka in je to to," sem vzkliknila, ko sva - prvič skupaj - prižgala lučke. "Jo grem iskat," je odvrnil in me poljubil na čelo. In ko se je vrnil, sem spet dobila solzne oči. Pa ne zaradi prehlada. "Da bo tudi tvoja mami praznovala z nama," je pojasnil, čeprav mu ni bilo treba, ker sem razumela pomen. Na špici je bil namreč pritrjen bel metuljček, ki jih, kot sem vam že omenila, vedno nesem mamici na grob. Potem sva obesila še dve kroglici, prav tako z metuljčkoma, in najina smrečica je bila popolna.

Ko smo se zvečer z Lovrom sprehodili po okrašenem Kamniku, sem se spomnila na lansko silvestrovo. "2014 sem pričakala prav tamle," sem mu pokazala v uličico na Šutni. In to v joku, kot sem vam nekaj dni kasneje priznala v svojem prvem zapisu. Ogromno se je spremenilo v tem letu. Na boljše.

To je najlepša smrečica, kar sem jih kdaj imela. Ker je najina. Ker sem z njim srečna in pomirjena, kot nisem bila že leta. Če sploh kdaj.

Hvala, Mitja. Za vse! Rada te imam!

Do konca še: 34 dni, 34 nalog. Se beremo jutri.