Seveda sem srečna, da mi je sploh dano doživeti takšno zvezo. A kdor misli, da me nikoli več ni strah, da bom še kdaj trpela - se krepko moti. Nič ni popolno, za vsak odnos se je treba truditi. Tako kot vsak slehernik, se kdaj pa kdaj vprašam, če to res lahko traja. Pridejo trenutki, ko zaradi preveč razmišljanja tudi podležem tem dvomom in sem v nekakšnem krču, čeprav mi on ni dal niti enega pravega razloga za to.
"Najbrž bova morala to vzeti v zakup. Da se bo to, da sva startala tako hitro, čeprav se sploh ne poznava zelo dobro, nekje odražalo," sem mu rekla zjutraj, ko sem mu skušala razložiti, zakaj sem bila včeraj zvečer malo čudna.
Vem, da se bo stekleni zvonček sčasoma razbil. Vsakdanje težavice bodo prej ali slej poskrbele za razpoke in če dodamo še malce strahu, ki sva ga - vsak zase - pridelala v prejšnjih zvezah, smo tam. Verjamem pa, da bova do takrat že toliko povezana, da se bova znala boriti z vsemi viharji, ki jih prinaša življenje. In šele temu se zares reče ljubezen. Pred njo je gola zaljubljenost, ki jo - bolj ali manj intenzivno - doživljamo vsi. Upam pa si trditi, da ima to, kar je med nama, vse predispozicije za to, da preraste v tisto več. Čutim, da bo tako. In takrat zvončka sploh ne bova več potrebovala.
Do konca še: 31 dni, 31 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar