340. dan: Hanna

Še ne tako dolgo nazaj sta bili moji mali sestrici, Ana in Monika, res mali. Ob večerih smo brale ali poslušale pravljice za lahko noč, Pekarno Miš Maš in Miškolina, pa Obutega mačka in Pepelko. Zdaj sta obe že veliki punci z jasnimi cilji za prihodnost, sta dobrosrčni dekleti, na kateri bi bila ponosna vsaka velika sestra. In jaz sem. Zelo!

Danes popoldne, ki sem ga preživela z Mitjevo nečakinjo Hanno, sem ugotovila, kako pogrešam tiste čase. Nekaj uric s to čudovito punčko me je vrnilo v preteklost in to v najlepšem pomenu besede. Izdelovali sva novoletne okraske, peljali Lovrota na sprehod in si nato spekli pica-kruhke. "Samo da veš - zelo pridno nečakinjo imaš," sem napisala mojemu dragemu, ki je ta čas preživljal v službi, zraven pa pripela slikico, kako Hanna po večerji pomiva posodo.

Princeska mala, res si mi polepšala popoldan. Spominjaš me na moji sestrici in zelo se že veselim najinih naslednjih druženj.

Do konca še: 26 dni, 26 nalog. Se beremo jutri.