Sodelavci so me malce zbadali, kako lahko pridem iz bolniške - pa še vedno apčihnem na vsaki dve sekundi. A postelje ne prenesem več, čeprav jutra, ko se zbudim s težko in (dobesedno) zamašeno glavo, niso ravno spodbuda za odhod v službo.
"Okej, če ne pomagata niti ingverjev čaj niti izpraznjena škatla ce-lekadola, bom poiskala pa drugo alternativo," sem bentila popoldne, ko sem se spravljala v tekaško opremo. Preden sem si na uhlje nataknila slušalke, sem še glasno kihnila, nato pa se precej tečna in še bolj trmasta spravila na mrzel, zimski zrak.
Sem se pa - za razliko od prejšnjič - res zadekala, pod anorak oblekla toplejši pulover, na glavo poveznila dvojno kapuco in se nato čez pol obraza ovila še s šalom.
Zdaj je, kar je. Trenutno počutje - kar vredu. Kako bo jutri, poročam. Če mi niti to ne bo pomagalo, ostaja še zadnji zasilni izhod: da ruknem par ta kratkih! To bo šele zanimivo branje, ha? ;)
Do konca še: 28 dni, 28 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar