Miklavževa jutra so bila pri nas vedno poseben dogodek. Z bratom sva vstajala že ob treh zjutraj in se zagnala v kuhinjo, kjer naju je vedno pričakala polna miza dobrot. Mami se je vedno tako lepo potrudila. "Lej, Miklavžu je zgleda padlo iz koša, ko je hodil po stopnicah," mi je rekla, ko sem strmela v bonbone, razsute po tleh in na stopnišču. Res je znala pričarati posebno vzdušje in tega ne bom nikoli in nikdar pozabila. Hvala, mami.
Zdaj, ko je tudi sama med angelčki, to njeno lepo navado poskušam peljati dalje. Z razsutimi bonbončki vred. In veselje, ko se tisti, ki jih imam rada, razveselijo pozornosti, ki jim jih (seveda skupaj z Miklavžem in angelčki!) :) pripravim jaz, ni nič manjše, kot je bilo takrat, ko sem kot majhna punčka z žarečimi očkami odpirala pisana darila.
Do konca še: 33 dni, 33 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar