352. dan: Božiček na kvadrat

Izmenjavanje daril za božič je zame nekaj novega. Pri nas smo namreč vedno imeli le Miklavža, pri mojemu dragemu pa imajo drugačen družinski običaj. In tako je - letos pravzaprav prvič - pod smrečico nekaj pričakalo tudi mene.

Sicer ne ravno na božično jutro, ker sem to doživela na Veliki planini. Po prvotnem planu bi se naša polnočnica morala zaključiti okoli druge zjutraj, a smo se z družbo prepustili dogajanju in se odločili, da na planini tudi prespimo. Zjutraj, ko sem uživala v prelepem razgledu na Kamniške Alpe, sem bila tej odločitvi hvaležna. Čeprav je bilo snega le za vzorec, smo imeli pravo zimsko pravljico. Pohajkovanje med planinskimi hišicami na božični dan pa je bila - ker sem imela ob sebi tako svojega fanta kot tudi nekaj svojih najboljših prijateljev - še toliko lepša izkušnja.

Po kosilu pri Mitjevih je bil vendarle čas tudi za Božička. Kot mi je razlagal, da je v navadi, sem svoje darilce zanj postavila pod smrečico in tam je bila škatla v obliki srčka tudi zame. "Puzzle," sem rekla, ko sem jo odprla. "Vajina slika," sem ugotovila, ko sem uspela sestaviti prve tri. "Ena manjka," sem protestirala, ko ... Ko je k meni na posteljo skočil Lovro. S še eno manjšo škatlo v obliki srčka okoli vratu. Najprej sem se mu pošteno nasmejala, potem pa sem se le lotila odvezovanja njegove "ovratnice". "A imaš notri manjkajočo puzzlo?" sem ga spraševala, pa svojega lastnika seveda ni izdal.

Bila je - manjkajoča puzzla, na njej pa sta bila zataknjena dva prstana. Eden zame, eden zanj. Če jih položiš skupaj z vzorčkov, vgraviranih na obeh, nastane srček in napis "real love". In čeprav na roki skorajda nikoli ne nosim nakita, je ta zlati obroček takoj našel prostor na mojem prstu.

Zvečer sem nekje prebrala: "Največ, kar moški lahko podari ženski, sta pozornost in ljubezen." Se strinjam. Hvala (spet in spet in spet), Božiček moj. :*

Do konca še: 14 dni, 14 nalog. Se beremo jutri.