358. dan: Jegerčaj

Zdi se, da mi silvestrova niso ravno usojena. Trikrat v zadnjih petih letih se je namreč zgodilo, da sem 31. decembra - zbolela. Že zjutraj, ko sva šla z Lovrom na sprehod, me je čudno žgečkalo po kosteh, med pospravljanjem po stanovanju, ko sem imela še toliko stvari v glavi, pa me je dokončno zvilo. Toplomer je pokazal 37,7.

"Vse je v glavi," mi je rekel dragi, ko sem ga z otožnimi očmi gledala izpod kovtra. In je skodelici čaja z lekadolom pristavil štamprle domačega jegra. Spila sem še kokošjo juhico, ki jo je prinesel njegov ati (hvala, Jože!), zdaj pa lahko samo še počakam, da ta nadvse čudna tekočinska mešanica naredi svoje.

Kar bo, bo! Vse je v glavi!

Čaroben vstop v novo leto želim vsem.***

Do konca še: 7 dni, 7 nalog. Se beremo jutri, ko bom objavila tudi prvi zapis v novem dnevniku!

357. dan: Vsakič znova

"Uf, kakšen dan," sem potarnala, ko sem okoli šeste popoldan prikolovratila domov. Bila sem utrujena, malo od službe, malo pa od letanja po trgovini - v zadnjih dneh je iti samo po kruh lahko že prava preizkušnja za živčke. Objel me je, tako kot me vedno, nato pa me je privito k sebi odnesel do kopalnice.

"Kaj, a se hecaš?" sem ga pogledala, ko sem opazila, kaj mu je uspelo ustvariti iz najine kopalnice. Svečke, razporejene po celem prostoru, so ustvarjale pritajeno svetlobo, zaradi lično zloženih brisač in sproščujoče glasbe pa sem dobila občutek, da sem ravnokar vstopila v zasebni spa-center. "Ti si najboljši," sem ga poljubila, nato pa se pustila razvajati. Za piko na i, me je, ko sem zlezla iz kopeli, na mizi pričakala večerja.

"Malo je takšnih moških," mi je zadnjič rekla prijateljica. "Da znajo poskrbeti, da se zaljubiš vanje. Z vsakim dnem in vsakim takšnim dejanjem znova," je pojasnila. Podpišem.

Do konca še: 8 dni, 8 nalog. Se beremo danes zvečer.

356. dan: Zima

Ja, mraz je in sneg je zunaj. Legenda pravi, da je bil včasih to čisto običajen decembrski pojav.

Vsem zmrdavčkom predlagam, da greste raje ven na sonček, okej? Je prav luštno. 

Nisem tako sitna, kot izgleda, samo starki Zimi sem se želela malo postaviti v bran. Jaz jo imam namreč rada. :)

Do konca še 9 dni, 9 nalog. Se beremo jutri.

355. dan: Sto korakov do knjige

December je za žurerje po duši zagotovo eden najbolj napornih mesecev v letu. Danes ob polnoči je moja Lidija dopolnila 27 let (še enkrat: vse najboljše, draga moja!***) in temu primerno se je večer z najboljšo družbo na svetu zavlekel vse do zgodnjih jutranjih ur. Le pregovarjanje s taksistom Sašo ob pol petih zjutraj bi raje spustila z dnevnega (ali, bolje rečeno, nočnega) reda, sicer pa smo se imeli prav fino, preplesali in presmejali smo se za naprej in za nazaj.

Kljub vsemu sem se iz postelje skobacala kar zgodaj (pred enajsto!) in se še pred kosilom z mojima sestricama in starima staršema privoščila nekaj norenja po snegu z Lovrom. Zdaj bom, se mi zdi, vsak čas padla dol, a obljubila sem, da vam, dragi bralci, pred tem razkrijem še, kaj se bo zgodilo, ko zaključim s tem blogom. V zadnjem času je bilo to kar pogosto vprašanje, ki ste ga tako ali drugače naslavljali name, a odločila sem se, da vam več podrobnosti o novem projektu izdam tik pred njegovim začetkom.

In zdaj smo tukaj. Enajst dni pred zaključkom bloga, ki mi je toliko dal in tudi marsikaj vzel - ter le štiri dni pred začetkom novega izziva, ki bo, vsaj zdi se mi tako, še precej bolj drzen, kot je bil ta.

Najbolj všeč pri projektu, ki se izteka, mi je to, da sem se prek njega ogromno naučila o sebi. Da sem naredila nekatere korake, ki si jih prej nisem upala ali pa jih preprosto nisem znala narediti več mesecev, morda celo let. Izguba kilogramov je le stranski učinek, na katerega sem sicer zelo ponosna, a v resnici je dosežek drugje - v mojem dobrem počutju.

Zavedam se, da je delati na sebi vseživljenjski projekt, ki se ne more zaključiti po 365 dneh. Da bom delala na sebi pred vašimi očmi tudi v letu 2015, pa sem se odločila predvsem zato, ker sem ugotovila, da na ta način uresničujem tisto, kar si želim, ker se v to preprosto prisilim. Naporno je, zelo, a hkrati me je kar malo zasvojilo. In če je bila letos rdeča nit vsakodnevno gibanje, bo v naslednjem ... Tadadam, ste pripravljeni? ... Bo v naslednjem rdeča nit napisati knjigo. 

Napisati knjigo je namreč moja velika želja že dolgo časa. A tudi za to si nisem upala vzeti časa, našla sem sto in en izgovor, zakaj za kaj takšnega še nisem pripravljena. Kakšna knjiga bo to, kako bo nastajala in o čem bo govorila? Del tega boste izvedeli že 1. januarja, takrat bom namreč uradno odprla svoj novi blog.

Projekt bo trajal od 1. januarja do 31. decembra, zapise bom objavljala dvakrat tedensko, v ponedeljek in petek. V enem tednu bom napisala eno poglavje (zakaj ravno tako, boste še izvedeli) in ob petkih boste delček njega že dobili vpogled.

Toliko zaenkrat. Hvala, ker že odštevate z mano. Še štiri dni!

Do konca še: 11 dni, 11 nalog. Se beremo jutri.

354. dan: Jaz

Rada imam sneg, a ne na cesti. Ko pridem domov z žura, kavbojke pustim tam, kjer padejo z mene, po možnosti z najlonkami v hlačnicah. Kave nikoli ne pijem po požirkih, ampak na eks, ko je že mrzla. Vedno vstanem pet minut prepozno. Pogosto založim stvari in jih potem najdem na povsem nemogočih mestih. Zadnjič, recimo, je moj dragi našel nogavico v banji. Včasih se mi ne da javiti na telefon in včasih pozabim poklicati nazaj.

Veliko se objemam in ljudem, ki mi kaj pomenijo, pogosto povem, da jih imam rada. Trmarim za brezvezne stvari, a tudi hitro popustim. Zelo sem občutljiva, prevečkrat zamerim, a sem pripravljena tudi odpustiti. Prizadane me, ko vidim, da sem nekoga prizadela. Znam se opravičiti, a ne za vsako ceno.

Delam napake, a tudi drugi jih. In ne razumem, zakaj jim je to tako težko priznati.

Nemogoče me je spremeniti. Na žalost ali na srečo. To sem jaz.

Do konca še: 12 dni, 12 nalog. Se beremo danes zvečer, ko vam povem, kaj se bo zgodilo, ko bo tega bloga konec.

353. dan: Blink blink

Tale zapis bi bil najbrž objavljen že kakšno uro prej, a me je film, ki sem ga slučajno ujela na TV, tako potegnil noter, da sem se odločila, da ga napišem, ko ga bo konec. Nebeško kraljestvo z lepim Orlandom Bloomom v glavni vlogi za filmofile, kar jaz nisem, najbrž ni nič posebnega. Meni je všeč že za to, ker je zgodovinski, to je namreč moj najljubši žanr. A ne samo zato.

Poklicna deformacija ali pa to, da sem pisec po duši, je verjetno kriva, da v filmu, za katerega rečem, da je dober, najdem vsaj nekaj citatov, ki se me dotaknejo. V tem jih je kar nekaj. Recimo ta, da je bog le eden, pa v kateri koli religiji že. Bog ali Jahve ali Alah, vse to je eno. Ker vera in ljubezen in dobrota se ne merijo po tem, kolikokrat na leto gremo k maši, pač pa po tem, kako te vrednote živimo. Vsak dan.

Sicer pa ... Nimam kaj novega napisati. Samo to, da sem - srečna. Prejle, ko sem na Mercatorjevem parkirišču s svojima fantoma igrala nogomet s teniško žogico, me je prešinilo, da se tako počutim, od kar sem z njima. Vsak dan. Ne ves dan. Ampak vsak dan.

Aja, v resnici imam nekaj novega. Nohtke (hvala, božiček Martina!), ki se po novem bleščijo, kot se bleščijo moje oči, ko ju pogledam. Plus tega je tudi to, da sem se končno upala fotografirati z novim prstančkom na roki. Lep, kajne? ;)

Do konca še: 13 dni, 13 nalog. Se beremo jutri. 

352. dan: Božiček na kvadrat

Izmenjavanje daril za božič je zame nekaj novega. Pri nas smo namreč vedno imeli le Miklavža, pri mojemu dragemu pa imajo drugačen družinski običaj. In tako je - letos pravzaprav prvič - pod smrečico nekaj pričakalo tudi mene.

Sicer ne ravno na božično jutro, ker sem to doživela na Veliki planini. Po prvotnem planu bi se naša polnočnica morala zaključiti okoli druge zjutraj, a smo se z družbo prepustili dogajanju in se odločili, da na planini tudi prespimo. Zjutraj, ko sem uživala v prelepem razgledu na Kamniške Alpe, sem bila tej odločitvi hvaležna. Čeprav je bilo snega le za vzorec, smo imeli pravo zimsko pravljico. Pohajkovanje med planinskimi hišicami na božični dan pa je bila - ker sem imela ob sebi tako svojega fanta kot tudi nekaj svojih najboljših prijateljev - še toliko lepša izkušnja.

Po kosilu pri Mitjevih je bil vendarle čas tudi za Božička. Kot mi je razlagal, da je v navadi, sem svoje darilce zanj postavila pod smrečico in tam je bila škatla v obliki srčka tudi zame. "Puzzle," sem rekla, ko sem jo odprla. "Vajina slika," sem ugotovila, ko sem uspela sestaviti prve tri. "Ena manjka," sem protestirala, ko ... Ko je k meni na posteljo skočil Lovro. S še eno manjšo škatlo v obliki srčka okoli vratu. Najprej sem se mu pošteno nasmejala, potem pa sem se le lotila odvezovanja njegove "ovratnice". "A imaš notri manjkajočo puzzlo?" sem ga spraševala, pa svojega lastnika seveda ni izdal.

Bila je - manjkajoča puzzla, na njej pa sta bila zataknjena dva prstana. Eden zame, eden zanj. Če jih položiš skupaj z vzorčkov, vgraviranih na obeh, nastane srček in napis "real love". In čeprav na roki skorajda nikoli ne nosim nakita, je ta zlati obroček takoj našel prostor na mojem prstu.

Zvečer sem nekje prebrala: "Največ, kar moški lahko podari ženski, sta pozornost in ljubezen." Se strinjam. Hvala (spet in spet in spet), Božiček moj. :*

Do konca še: 14 dni, 14 nalog. Se beremo jutri.

351. dan: Božična polnočnica ...

... Na Veliki planini. Ravno na poti. Božiček za otroke je že oddelal svoje, za ta velike otroke pa še pride.

Toliko za nocoj. Lepo, lepo božično noč vam želim, dragi moji. Preživite jo s tistimi, ki jih imate najraje. :*

Love u all!

Do konca še: 15 dni, 15 nalog. Se beremo jutri.

350. dan: Praaazniiikiii

Ko sem okoli pol sedmih zvečer, naredila še zadnjo piko in se odjavila s službenega računalnika, sem se - najbrž kar vidno - oddahnila. "Frej sem do ponedeljka, frej sem do ponedeljka ..." sem poplesavala sama pri sebi, ko sem hodila proti avtu. "To je treba proslaviti," sem še sklenila.

Veselim se predvsem zato, ker bom imela več časa zase, tudi za športanje. Prazniki, božični pa sploh, so za naše želodčke precej naporni, kar bo treba nekako kompenzirati. Seveda pa se najbolj veselim tega, da bom imela več časa za tiste, ki jih imam najraje.

Začenši že danes zvečer. Saj slika pove vse, kajne? :)

Do konca še: 16 dni, 16 nalog. Se beremo jutri.

349. dan: Drama Queen

V zadnjem mesecu sem Lovra, ko je jokal in stokal kot kakšen majhen otrok, ker mu po stotih piškotih nisem dala še sto prvega, neštetokrat pohecala, da je moj mali Drama Queen in da mu bo božiček prinesel tiaro, ki mu jo bom nadela vsakič, ko bo tako sitnaril za brezveze.

Zdaj ugotavljam, da bi kdaj pa kdaj tudi meni lahko rekli kaj podobnega. Popoldne sem kolebala, ali se (spet) smilim sama sebi ali pa se spokam na svež zrak. Mukoma sem se odločila za drugo opcijo. Še dobro.

Zdaj bom pa zares nehala jamrati. Ker v resnici nimam za kaj. Čudoviti prazniki so pred mano. Skrajni čas je, da se tega začnem tudi zavedati. ... Da na božično jutro res ne bo kakšne tiare pod smrečico. :)

Do konca še: 16 dni, 16 nalog. Se beremo jutri.

348. dan: Dan z napako

V bistvu je bila zelo lepa nedelja. S prijatelji smo cel dan preživeli na Pokljuki, si spotoma ogledali še tekmo v biatlonu, predvsem pa je šlo za druženje, kateremu sta sonček in čudovita narava dala le še piko na i. Se nimam za pritoževati, res ne.

A če so bili sobotni piškoti z napako, je bil tudi včerajšnji dan takšen. Z napako. Za katero sem kriva sama. "Kaj ti je, lubi?" me je spraševal, ko sem mu zvečer v postelji za brezveze umikala pogled. "Nič," sem trdila, čeprav sva oba vedela, da to ni čisto res. Premlevala sem neke stvari za nazaj, a še sama ne vem točno, kaj sem hotela s tem doseči.

V 27 letih svojega življenja sem se že toliko spoznala, da se je v takšnih trenutkih, ko sem zoprna brez pravega razloga, še najbolje zviti v klobčič, zapreti oči, odmisliti in iti spat. Zato sem to tudi storila.

Zjutraj me je vprašal, zakaj iščem težave tam, kjer jih ni. "Izgleda tako, kot bi sama sebi hotela postavljati ovire, kot da nočeš biti srečna," mi je rekel in v resnici nisem imela pravega argumenta, s katerim bi mu lahko ugovarjala.

Ženske smo včasih res zapletena bitja. Fantje (tole vam težko priznam, ampak kdaj pa kdaj je treba tudi to) - kapo dol, ker nas prenašate. Resno mislim.

Do konca še: 17 dni, 17 nalog. Se beremo danes zvečer.

347. dan: Piškoti z napako

V ne najboljšem stanju (Tony je pač naredil hud žur) :) sva se proti večeru spravila peči piškote. Čeprav sem rada v kuhinji, se mi pri slaščicah ponavadi ustavi. Zato je bil to še toliko večji izziv.

Za prvič niti ni bilo tako slabo. Ne bom omenjala, da se točno vidi, katere piškotke sem oblikovala jaz in katere moj Mitja (njegovi so izgledali, tako kot je treba, moji pač ne). :) Ne bom omenjala niti tega, da je večina marmelade, ki bi morala ostati v tistih mojih končala - na peki papirju. Je pa po stanovanju dišalo po božiču in pri tem sva se blazno zabavala. To je bil konec koncev namen celotne akcije. Ki je bil tudi dosežen.

Ali kot bi rekel John Legend: "Love your curves and all your edges, all your perfect imperfections ..."

Do konca še: 18 dni, 18 nalog. Se beremo jutri. 

346. dan: Ko se ženska zaljubi ...

Ne spomnim se, kdaj nadaznje sem šla ven žurat - z vlakom. Zapis nastaja, ko se peljem nazaj v Ljubljano na žurkico z mojimi sodelavci, nato pa bom z mojim najdražjim preplesala noč na božično-novoletnem koncertu Tonyja Cetinskega v Cvetličarni.

Ko me je zjutraj prebudila budilka, sem, da bi utišala zoprno din-dinanje, na youtubu hitro poiskala meni najljubšo Tonyjevo pesem. Od danes naprej, ko me je ob njej še moj Mitja tesno privil k sebi, pa ima v mojem srčku sploh posebno mesto. Čisto sem že osladna, vem, ampak očitno so takšni dnevi, ne morem si pomagati. :)

Iz zdaj bom v tem samo uživala. Ker ... se nam to ne zgodi velikokrat, ko pa se, se nam nikoli na pol. Predamo se z vsem srcem in se ne oziramo na posledice. Ljubimo, čeprav nas je strah poraza. In takšne trenutke in takšne občutke je treba ceniti. Vesela sem, da je ob meni nekdo, ki jih.

Ko se ženska zaljubi ...

Do konca še: 19 dni, 19 nalog. Se beremo jutri.

345. dan: The One

Bil je dolg dan, zato so večerna hoja, svež zrak in klepet z mojo Lidi še toliko bolj prijali. Pravila sem ji o presenečenju, ki me je pričakalo popoldne. Adventni koledar, ki sem ga v začetku decembra izdelala za mojega dragega, je od časa do časa tudi malo moj. In danes me je v žepku številka 18 pričakalo prvovrstno presenečenje.

"No, najdi," je rekel. "Kaj naj najdem? Saj ni nobenega namiga," sem javsknila. "O ja, je. Ko boš našla, ti bo namig jasen kot beli dan," je vztrajal. Le nejeverno sem odkimala. "Hladno, hladno," se mi je smejal, ko sem iskala, kje neki v stanovanju se skriva "to", kar je pisalo na listku. "Okej, v kuhinji ga torej ni," sem modro ugotovila in odromala na hodnik. "Toplo, toplo," me je spodbujal, ko sem se obrnila proti vratom kopalnice. "No, zdaj pa najdi, dovolj sem ti pomagal," je še rekel in me pustil samo. "Hm, a si mi pospravil omarico?" sem se zasmejala, v tistem pa na polički zagledala - parfum. Dolce & Gabbana, The One.

"A zdaj razumeš? Ker si tudi ti "to" meni. The One," me je objel, da mi je zatrepetalo srce. Če to ni najlepši 18. december v mojem življenju, pa tudi nič nočem. Hvala, dragi. Tudi ti si meni The One.

Do konca še: 20 dni, 20 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Tale mi že od popoldneva ne gre iz glave, zato jo moram objaviti zraven:

... Valjda tako hoče Bog 
Pa svaka ima nešto tvog 
A parfum ki nosiš ti 
Na drugemi drugačije diši ...

344. dan: Protistresne punčke

S puncami smo danes imele božička. Po službi in hitrem sprehodu sem odhitela k Ani (super ideja, bejbi!), kjer je pod njeno smrečico vsaka postavila darilce za približno pet evrov. Potem smo paketke oštevilčile, jih žrebale, nato pa z veliko smeha pospremile odpiranje pisanih zavojev.

"Tri," sem zmagoslavno prebrala iz svojega listka. V zeleni darilni vrečkici, ki jo je pripravila naša sončica Petra, se je skrivalo nekaj zame. "Hm, kaj pa je to?" sem radovedno ogledovala miniaturne lutke, pritrjene na kos kartona. "Protistresne punčke," je pojasnila, nato pa sem iz ovoja prebrala širšo obrazložitev:

"Tole gre pa že danes pod moj povšter," sem ji rekla in jo objela v zahvalo za eno bolj prikupnih darilc, kar sem jih kdaj dobila. Še en dokaz več, da pri obdarovanju ne gre za denar in da so skromne pozornosti lahko vredne veliko, veliko več.

Sicer pa svoje protistresne punčke že imam. Iz mesa in krvi. Z zlatim srčkom in glavo na pravem mestu. Lepo jih je bilo imeti cel večer ob sebi. Drage moje, hvala, ker ste. :*

Do konca še: 21 dni, 21 nalog. Se beremo jutri.

343. dan: Wellness za en evro

Po napornem vikendu in še napornejšem ponedeljku je čas za relaksacijo. Čez dan sicer ni šlo, ker je bila v službi kar norišnica, ampak v resnici mi je po dolgem času to na neki način celo prijalo. Spet sem se počutila dobro na svojem delovnem mestu in po nekaj bolj suhoparnih dneh je bila to zame službena osvežitev, ki sem jo potrebovala.

Potrebujem pa, kot rečeno, tudi relaksacijo. Zato sem v vrč stisnila liter soka iz svežih pomaranč in s kančkom limone, na mizico postavila dišečo svečko in danes doma pečene piškote moje najboljše stare mame. Zaradi lučk na smrekici in prijetnih arom se v zavetju najinega stanovanja počutim kot v najbolj luksuznem spa-centru. Za vzdušje sem poskrbela s primerno glasbo (na youtubu je na tisoče ur tako imenovanih pesmi za masaže, jaz sem se danes odločila za tale "mix").

Z Lovrom zdaj čakava, da se najin najdražji vrne iz službe (jaz, sveža izpod tuša, oblečena samo v spodnjo majčko in gatke). ;) In koliko me je stal ta prestižni tretma? Natanko evro in devet centov. Toliko sem namreč odštela za dobro kilo pomaranč.

Do konca še: 22 dni, 22 nalog. Se beremo jutri.

342. dan: Urgenca

Vikend, za katerega sem še včeraj trdila, da je bil živa katastrofa, je bil - v primerjavi z današnjim ponedeljkom - pravi biser.

Jutro sem preživela na kamniški urgenci, dopoldan pa na ljubljanski. Popoldan je bila urgenca v službi, zvečer pa doma. Utrujena od težkega dneva sem se sesula. 

Zdaj se bom poskusila sestaviti in to s polnočnim tekom po Kamniku. Oblečena v tekaško opremo pišem tale blog in čakam, da se mi telefon vsaj toliko napolni, da bom šla lahko en krog - brez slušalk v ušesih ne grem nikamor. Upam, da bo pomagalo.

Med mučnim čakanjem na urgenci sem v svoj objektiv ujela tale utrinek. Nekaj tragikomičnega je na njem, se vam ne zdi? :) No, v resnici pa kar lepo povzame moj današnji dan. Bil je tragičen in komičen obenem. Bolj prvo kot drugo, če sem iskrena.

Do konca še: 22 dni, 22 nalog. Se beremo jutri.

341. dan: Vikend. Vikend?

Ah ... Ne maram takšnih vikendov. On v službi, jaz v službi, jutri pa ponedeljek. Ponedeljek po ponedeljku. Ponedeljek na kvadrat.

Pa še telefon se je na lepem odločil, da bo štrajkal (baterija se sploh noče polniti!?), tako da danes nisem mogla posneti niti ene fotografije. Tako ali tako pa nisem bila posebej pridna. Sprehod z Lovrom. To je pa tudi vse.

Po službi sem odbrzela v Komendo, na hitro še enkrat praznovati atijev rojstni dan. Z zamudo smo še malce miklavževali in po dolgem času sem videla Gala. Vsakič je lepši, ta moj fantek.

"Kaj boš pa danes napisala v blog?" me je vprašala Hanna, ko me je zvečer prišla na hitrico pozdravit, da sva skupaj pogledali risanko za lahko noč. "Nimam pojma," sem ji iskreno odgovorila. In v resnici nimam občutka, da sem vam kaj pametnega povedala. 

Saj pravim ... Ne maram takšnih vikendov. Zdaj sem pa že tečka, vem. Noč.

Do konca še: 24 dni, 24 nalog. Se beremo jutri.

340. dan: Hanna

Še ne tako dolgo nazaj sta bili moji mali sestrici, Ana in Monika, res mali. Ob večerih smo brale ali poslušale pravljice za lahko noč, Pekarno Miš Maš in Miškolina, pa Obutega mačka in Pepelko. Zdaj sta obe že veliki punci z jasnimi cilji za prihodnost, sta dobrosrčni dekleti, na kateri bi bila ponosna vsaka velika sestra. In jaz sem. Zelo!

Danes popoldne, ki sem ga preživela z Mitjevo nečakinjo Hanno, sem ugotovila, kako pogrešam tiste čase. Nekaj uric s to čudovito punčko me je vrnilo v preteklost in to v najlepšem pomenu besede. Izdelovali sva novoletne okraske, peljali Lovrota na sprehod in si nato spekli pica-kruhke. "Samo da veš - zelo pridno nečakinjo imaš," sem napisala mojemu dragemu, ki je ta čas preživljal v službi, zraven pa pripela slikico, kako Hanna po večerji pomiva posodo.

Princeska mala, res si mi polepšala popoldan. Spominjaš me na moji sestrici in zelo se že veselim najinih naslednjih druženj.

Do konca še: 26 dni, 26 nalog. Se beremo jutri.

339. dan: WC papir

Ko sva šli z Lidi po dolgem času skupaj na Primoža, sva se pogovarjali o tem, kako se nam v določenih obdobjih življenja spreminjajo prioritete. "Tako ali tako sem že poleti začutila, da je čas, da odidem. Saj veš, pravila sem ti o tem," sem ji rekla, ko sva se pogovarjali, da si v najinih letih (ja, rosnih 27 - no, ona jih bo dočakala šele konec meseca) pravzaprav vse bolj želiš biti na svojem.

Stara starša sta mi po mamini smrti nudila največ, kar sta mi lahko. Streho nad glavo, a še bolj kot to - toplino doma, ki sem jo takrat zelo potrebovala. In četudi sta mi še vedno pripravljena stati ob strani in to v vsakem trenutku (tega sploh ne potrebujeta izreči, to mi dokazujeta vsak dan), sem že pred nekaj meseci začutila, da je morda čas, da odletim tudi iz njunega gnezda. Da sem se toliko pobrala, da zmorem biti sama. Na svojem. Skrbeti zase. In to predvsem iz čustvenega vidika.

Ko sem prejle hitela iz Mercatorja, sem v eni roki nesla vrečko sestavin za tortilje (moj dragi v času, ko nastaja tale zapis, pridno vihti kuhalnico in izza štedilnika že tako diši, da se mi skoraj dobesedno cedijo sline), v drugi roki pa - WC papir. Nasmehnila sem se. Ker to najbrž pomeni, da sem na dobri poti. Da postanem samostojna. Ali da sem to že. V pravem pomenu besede.

Do konca še: 26 dni, 26 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Lidi, ti si najboljši fotograf. Hvala za tole, z Lovrom sva navdušena! ;) :*

338. dan: Še ena opcija

Zjutraj mi je dragi rekel, naj pokukam v njegov adventni koledar. Mi ni bilo jasno, kaj misli s tem, saj je to vendar njegov koledar in to, da mu v oštevilčene žepke skrivam majhne pozornosti, je moja naloga. Pa je toliko časa vztrajal, da sem pristala. In v številki 11 našla nekaj, kar nisem niti malo pričakovala:

To je bila odlična iztočnica, da namesto ta kratkih, s katerimi bi pregnala prehlad, preizkusim še eno opcijo. Po službi sem zavila v trgovino s spodnjim perilom, čeprav se jim ponavadi v velikem loku izognem, ker nisem ravno tipična ženska - v šoping grem šele, ko res moram! Še manjkrat se zgodi, da si namesto udobnega bombažnega kompletka kupim seksi korzet s tangicami. Ja, tekom tega leta sem pred vami, dragi bralci, postala že tako sproščena, da vam zaupam tudi to. ;)

Kaj naj rečem - moj je bil navdušen. Jaz pa tudi. A zakaj nič o rekreaciji? Lahko si mislite ... ;)

Do konca še: 27 dni, 27 nalog. Se beremo danes zvečer.

P. S. Saj res ... Kakšen prehlad?! ;)

337. dan: Alternativa

Sodelavci so me malce zbadali, kako lahko pridem iz bolniške - pa še vedno apčihnem na vsaki dve sekundi. A postelje ne prenesem več, čeprav jutra, ko se zbudim s težko in (dobesedno) zamašeno glavo, niso ravno spodbuda za odhod v službo.

"Okej, če ne pomagata niti ingverjev čaj niti izpraznjena škatla ce-lekadola, bom poiskala pa drugo alternativo," sem bentila popoldne, ko sem se spravljala v tekaško opremo. Preden sem si na uhlje nataknila slušalke, sem še glasno kihnila, nato pa se precej tečna in še bolj trmasta spravila na mrzel, zimski zrak. 

Sem se pa - za razliko od prejšnjič - res zadekala, pod anorak oblekla toplejši pulover, na glavo poveznila dvojno kapuco in se nato čez pol obraza ovila še s šalom.

Zdaj je, kar je. Trenutno počutje - kar vredu. Kako bo jutri, poročam. Če mi niti to ne bo pomagalo, ostaja še zadnji zasilni izhod: da ruknem par ta kratkih! To bo šele zanimivo branje, ha? ;)

Do konca še: 28 dni, 28 nalog. Se beremo jutri.

336. dan: Presenečenje

"Danes ima ati rojstni dan," so bile moje prve besede, ko sem se zjutraj zbudila. "Ne vem, kaj naj mu napišem v SMS. Ali ga raje pokličem? Naj ga raje pokličem?" sem spraševala sebe in mojega dragega obenem. "Nisi rekla, da ena od tvojih dveh sestric čez teden živi v internatu? Kaj pa, če bi jo šla iskat, in atija presenetite z obiskom?" je predlagal. Zdela se mi je odlična ideja.

Ana in Monika sta bili takoj za. To je bilo eno najlepših skupnih presenečenj. Nikoli ne bom pozabila atijevega izraza na obrazu, ko nas je - kar tako, sredi popoldneva - vse tri skupaj zagledal na domačem hodniku. 

Lepo ga je bilo objeti za 55. rojstni dan. Mami ne morem več. Njega lahko. In vesela sem, da sem ga.

Še enkrat: vse najboljše, ati. Rada te imam. Ana in Monika vama pa hvala, ker sta bili takoj za akcijo. In tebi, dragi, za idejo. Najboljši si!

Do konca še: 29 dni, 29 nalog. Se beremo jutri.

335. dan: Sadni krožnik

Ne spomnim se točno, kakšno delavnico smo to imeli (najbrž je bilo pri skavtih ali na kakšnem oratoriju), vem pa, da sem bila še otrok. Prek igre smo se pogovarjali o tem, kaj je ključnega pomena za odnos med dvema človekoma. V družini, med prijatelji, povsod. Rezultat: iskrenost in zaupanje. Še enkrat - bili smo še otroci!

Verjetno smo imeli odličnega animatorja, da nas je pripeljal do tako modre ugotovitve. Zagotovo pa je res tudi to, da je skozi otroške oči svet tako bolj enostaven in tako bolj - pravilen! Iskrenost in zaupanje. Zaupanje in iskrenost. Si je to res tako težko zapomniti zdaj, ko sem odrasla!?

Saj res ... Sadni krožnik. Bi kdo?

Do konca še: 30 dni, 30 nalog. Se beremo jutri. 

334. dan: Stekleni zvonček

"Vidva samo uživajta in bodita v tem steklenem zvončku, kar se da dolgo," mi je zadnjič rekla Martina, ko sva se pogovarjali o tem, kako zaljubljena sem v njenega bratca. Primerjava mi je bila všeč, ker je zelo realna, četudi z malce grenkim pridihom. A takšno je tudi življenje.

Seveda sem srečna, da mi je sploh dano doživeti takšno zvezo. A kdor misli, da me nikoli več ni strah, da bom še kdaj trpela - se krepko moti. Nič ni popolno, za vsak odnos se je treba truditi. Tako kot vsak slehernik, se kdaj pa kdaj vprašam, če to res lahko traja. Pridejo trenutki, ko zaradi preveč razmišljanja tudi podležem tem dvomom in sem v nekakšnem krču, čeprav mi on ni dal niti enega pravega razloga za to.

"Najbrž bova morala to vzeti v zakup. Da se bo to, da sva startala tako hitro, čeprav se sploh ne poznava zelo dobro, nekje odražalo," sem mu rekla zjutraj, ko sem mu skušala razložiti, zakaj sem bila včeraj zvečer malo čudna.

Vem, da se bo stekleni zvonček sčasoma razbil. Vsakdanje težavice bodo prej ali slej poskrbele za razpoke in če dodamo še malce strahu, ki sva ga - vsak zase - pridelala v prejšnjih zvezah, smo tam. Verjamem pa, da bova do takrat že toliko povezana, da se bova znala boriti z vsemi viharji, ki jih prinaša življenje. In šele temu se zares reče ljubezen. Pred njo je gola zaljubljenost, ki jo - bolj ali manj intenzivno - doživljamo vsi. Upam pa si trditi, da ima to, kar je med nama, vse predispozicije za to, da preraste v tisto več. Čutim, da bo tako. In takrat zvončka sploh ne bova več potrebovala.

Do konca še: 31 dni, 31 nalog. Se beremo jutri.

333. dan: Velika nedelja

Dva bacilkota sta se danes okoli pol devetih zjutraj le skobacala iz postelje in šla na kavo k atu in mami. Glede na najino zdravstveno stanje (prehlad se kar noče in noče nehati!) to ni bil ravno idealen trenutek, a sem mojima že včeraj obljubila, da bosta zdaj pa res končno spoznala mojega fanta in tega nisem hotela prelomiti.

Seveda mi ni bilo vseeno, kako bo potekalo spoznavno dopoldne, čeprav sem bila sama pri sebi prepričana, da bo vse okej. Ponosna sem na to, da je Mitja moj fant in z veseljem sem jima ga predstavila. Prav tako sem ponosna na svoje stare starše, zato sem tudi njemu z veseljem pokazala, kdo sta tako opevana Mici in Janez. :)

"Kar v kavbojkah je bila. Res je faca," se je med smrkanjem nasmehnil, ko sva prejle prišla domov. Seveda je mislil na moderno opravo, ki si jo je za prvo srečanje omislila moja 78-letna stara mama. "Največja faca, vem," sem mu odgovorila. Bilo je lepo nedeljsko jutro. Zdaj pa v posteljo in čajčkat. Nič drugega ni v planu. Migali bomo pa pospešeno, čim se pozdravimo!

Do konca še: 32 dni, 32 nalog. Se beremo danes zvečer.

332. dan: Miklavževo jutro

Miklavževa jutra so bila pri nas vedno poseben dogodek. Z bratom sva vstajala že ob treh zjutraj in se zagnala v kuhinjo, kjer naju je vedno pričakala polna miza dobrot. Mami se je vedno tako lepo potrudila. "Lej, Miklavžu je zgleda padlo iz koša, ko je hodil po stopnicah," mi je rekla, ko sem strmela v bonbone, razsute po tleh in na stopnišču. Res je znala pričarati posebno vzdušje in tega ne bom nikoli in nikdar pozabila. Hvala, mami.

Zdaj, ko je tudi sama med angelčki, to njeno lepo navado poskušam peljati dalje. Z razsutimi bonbončki vred. In veselje, ko se tisti, ki jih imam rada, razveselijo pozornosti, ki jim jih (seveda skupaj z Miklavžem in angelčki!) :) pripravim jaz, ni nič manjše, kot je bilo takrat, ko sem kot majhna punčka z žarečimi očkami odpirala pisana darila.

Do konca še: 33 dni, 33 nalog. Se beremo jutri.

331. dan: Lučke

Zbudila sem se z zamašenim nosom in solznimi očmi. Dopoldan sem preživela v postelji z glavobolom. Potem pa ne vem, kaj se je zgodilo. Ali je bil "kriv" čaj ali Martinina dobra volja, ko se je oglasila na obisku, ali objemi mojega dragega. Bolj se je bližal večer, bolje sem se počutila.

Ko se je delal mrak, sva postavila smrečico. "Iiiii, samo še špica manjka in je to to," sem vzkliknila, ko sva - prvič skupaj - prižgala lučke. "Jo grem iskat," je odvrnil in me poljubil na čelo. In ko se je vrnil, sem spet dobila solzne oči. Pa ne zaradi prehlada. "Da bo tudi tvoja mami praznovala z nama," je pojasnil, čeprav mu ni bilo treba, ker sem razumela pomen. Na špici je bil namreč pritrjen bel metuljček, ki jih, kot sem vam že omenila, vedno nesem mamici na grob. Potem sva obesila še dve kroglici, prav tako z metuljčkoma, in najina smrečica je bila popolna.

Ko smo se zvečer z Lovrom sprehodili po okrašenem Kamniku, sem se spomnila na lansko silvestrovo. "2014 sem pričakala prav tamle," sem mu pokazala v uličico na Šutni. In to v joku, kot sem vam nekaj dni kasneje priznala v svojem prvem zapisu. Ogromno se je spremenilo v tem letu. Na boljše.

To je najlepša smrečica, kar sem jih kdaj imela. Ker je najina. Ker sem z njim srečna in pomirjena, kot nisem bila že leta. Če sploh kdaj.

Hvala, Mitja. Za vse! Rada te imam!

Do konca še: 34 dni, 34 nalog. Se beremo jutri.

330. dan: Bacili party

Če sva imela pred nekaj dnevi tortilja party, danes jaz gostim - bacile. Oči imam komaj odprte, v nosu pa imam robček (dobesedno!), ker se ne morem sproti brisati. Popoldne sem se še pogumno skobacala iz postelje, češ toliko bom pa že, da greva z Lovrom vsaj lulat, pa sem bila po minuti sprehoda čisto fertik, kot bi prelaufala najmanj desetko.

Sem se pa, oborožena z vsemi mogočimi medicinskimi pripomočki in preparati, vsseno usedla za računalnik in naredila, kar je bilo treba. Ponosna sem na vsako črko, ki sem jo v tem stanju spacala skupaj. Vključno s temi, ki jih berete zdajle.

Grem nazaj pod dekico in upam, da se do jutri bacili naveličajo žurati.

Do konca še: 36 dni, 36 nalog. Se beremo jutri.

329. dan: Božička za en dan

Že pred nekaj dnevi sem na spletu zasledila akcijo Božiček za en dan, potem me je nanjo opozorila še moja Urša (hvala, bejbi!) in danes smo prešli od besed k dejanjem.

"Čakaj, da nam naštimam vzdušje," se mi je nasmehnil in na youtubu poiskal božični mix. Potem sva se - oba levih rok, kar se tiče likovnega udejstvovanja - lotila ovijanja škatle v darilni papir. Za najino punčico, od katere poznava samo ime in starost, a vseeno je na nek način prav to - najina. Notri sva položila par igrač, šolskih potrebščin, nekaj toplega za odeti, malo sladkarij ...

Darilni papir je na parih mestih precej kilavo odrezan, pa tudi vsebina, ki se skriva v škatli, ni kakšno posebno premoženje. Verjamem pa, da bo neki družinici tam zunaj polepšala mrzel zimski dan. Predvsem zato, ker sva vanjo položila tudi veliko mero dobrih misli in iskrenih lepih želja.

Ravno sva zaključevala, ko je z računalniškega zvočnika prišla znana melodija - Do they know it's christmas time at all?

Dobila sem solzne oči.

Pa naj še kdo reče, da tisti, ki daje, ne dobi največ? Kdor v to ne verjame, se mi pravzaprav smili. Ker očitno ni zmožen čutiti sreče, ko se zave, da ima moč nekomu narisati nasmeh na obraz.

Do konca še: 36 dni, 36 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Ker sem obljubila, da bom danes (bolj) pridna glede telovadbe, moram dodati še tole: po izdelovanju škatle sem odtekla en lušten krog okoli Kamnika. Noge so me kar same nesle. Pozitivna energija je res najboljša gonilna sila. Preverjeno!

328. dan: Party for two

Zadnje dni bolj kot o telovadbi pišem o hrani, kar bo treba, sem si obljubila zdajle, nemudoma spremeniti. Že jutri.

Tako - zdaj se lahko malo bolj mirne vesti pohvalim, da sva imela odlično večerjo. Tortilje imam rada že zaradi okusa, še bolj pa zaradi načina, kako se jih jé. Ker je vse skupaj neke vrste obred. Ker gre v prvi vrsti za druženje ob hrani. Kar bi pravzaprav moralo biti pri vsaki jedi.

 

 

Moj dragi je odprl prvi žepek na adventnem koledarju, kjer je dobil "home-made" bon za kosilo. No, zaradi takšnih in drugačnih opravkov je bila to na koncu večerja. A več kot samo to. Bila je zabava za dva. (Lovra tokrat nisem štela zraven, ker se je večino časa jezil na naju - najbrž nama je premalo "padlo" z mize.) ;)

Pa še prvi sneg smo dočakali. Čista pravljica. Naj traja. Samo to prosim. Naj traja!

Do konca še: 37 dni, 37 nalog. Se beremo jutri.