327. dan: Čas za čarobnosti

Prižgala sva prvo svečko na venčku, ki to v bistvu ni (made by Kaja). Zraven sva si privoščila malo biftka, deset dek pršuta in kozarec piva. Razobesila sva home-made adventni koledar, s katerim bova do božiča iskala nekaj posebnega v vsakem dnevu. Pa četudi je to samo sprehod v dežju z najinim Lovrom.

Ja, to je ta čas v letu, ki ga imam tako zelo rada. Naj se že končno prične!

Do konca še: 38 dni, 38 nalog. Se beremo jutri.

326. dan: Maja kot Maja

Včeraj je bil lady's night. Bilo je fantastično, kot vedno, kadar smo ta prave na kupu, a vendarle je bilo tokrat tudi nekoliko drugače.

Recimo to, da sem bila cel večer brez telefona, ker sem ga pozabila v avtu - v Kranj, kamor smo šle žurat, nas je namreč dostavil moj dragi. "Maja kot Maja," me je z nasmeškom zbodel, ko sem mu s Saškinega telefona javila, da do nadaljnjega ne bom dosegljiva. Me že malce pozna, ha? ;) Posledično tudi blog objavljam z veliko zamudo, sicer bi se vam zagotovo javila vsaj z eno fotko "v živo". No, sicer je bil pa to zame tudi manjši preizkus, ali zdržim en cel večer brez bip-bipanja v torbici in šlo mi je prav dobro.

Preplesale smo noč, tako da sem pravzaprav imela dvojno telovadbo - popoldne sem se namreč celo spravila teč. Sledile so priprave na žur, tudi z novimi nohtki (hvala, Martina!), in zabavali so me malce zaskrbljeni pogledi mojega fanta, ko sem se spravljala v svojo tigrasto oblekico. Življenja brez takšnih večerov z mojimi puncami si ne morem in tudi ne želim predstavljati. A priznati moram, da je res lep občutek, ko se na koncu vrneš domov - h nekomu. In ta občutek je najboljša novost, ki mi jo je v tem letu prinesel tale blog.

Do konca še: 39 dni, 39 nalog. Se beremo jutri.

325. dan: Gužva

Pride dan, ko imam občutek, da bom srečala samo sebe. Dopoldan sem bila v Cerknici, kjer sem spoznala krasne ljudi, iz tam napisala članek, prišla domov, opravila nekaj obveznega šopinga, šla na kratek sprehod, potem pod tuš, in se zvečer dobila z mojimi. "A imaš toliko časa, da mi vsaj 'živijo' rečeš?" me je z nasmeškom zbodla mama, ko sem letala iz kuhinje v kopalnico in nazaj v dnevno sobo. "Skoraj nimam. Te imam pa rada," sem jo cmoknila na lička.

Zaradi takih utrinkov je bil dan vseeno lep. Ko sem nazdravila s svojo družbico in ko me je v istem hipu moj Mitja stisnil k sebi ... No, je bil današnji petek v bistvu - popoln.

Do konca še: 40 dni, 41 nalog. Se beremo jutri.

324. dan: Tenks

Danes sem razmišljala o bivših ljudeh. In vseh tistih, ki so ali ki še vedno uživajo v moji bolečini. Lahko sem jim hvaležna. Za marsikaj.

Makes me that much stronger
Makes me work a little bit harder
It makes me that much wiser
So thanks for making me a fighter
Made me learn a little bit faster
Made my skin a little bit thicker
Makes me that much smarter
So thanks for making me a fighter!

In ko sva se z Lovrom - potem, ko sva skupaj odtekla mini krog okoli Kamnika - stisnila v postelji, sem pomislila, da ga, če jih ne bi bilo, morda sploh nikoli ne bi spoznala. Zato pa pravim ... Hvala. Ker ste iz mene naredili borko!

Do konca še: 41 dni, 42 nalog. Se beremo jutri.

323. dan: Domine

Zaporedje dogodkov me včasih jezi, včasih zabava. Odvisno za kakšne dogodke gre: takrat, ko ima hudič mlade, mi ni prav nič všeč, ko pa teče vse kot po maslu, je seveda povsem drugače.

Danes je en dober dogodek spodbudil drugega in domine so padle. V pozitivnem smislu. 

Dve "ukradeni" frej urici z mojim fantom in to sredi zgodnjega popoldneva, ko sem ponavadi še v službi ---> odlično kosilo ---> polna pozitivne energije sem se lotila dela ---> zadovoljna z narejenim sem se z Anjo pridružila sredini skupini, ki hodi na Primoža ---> na vrhu šilc konopljinega žganja (ja, tudi jaz do danes nisem vedela, da obstaja!) :) ---> poljub mojega dragega za lahko noč.

Še takšnih domin, prosim.

Do konca še: 42 dni, 43 nalog. Se beremo jutri.

322. dan: Možganska nevihta

Če so se moje srčne bolečine končno malo polegle in sem se - vsaj, kar se čustvenega življenja tiče - kolikor toliko umirila, se zdaj toliko več dogaja v glavi. Ja, življenje je miganje, non-stop se kaj gradi, kaj podira, edina stalnica pa so spremembe. Tako je in najbrž je tako celo prav.

Zaradi dežurstva sem že drugi dan ostala v službi do večera, zunaj je bila, ko sem prišla domov, seveda že trda tema. Ni mi preostalo drugega, kot da sem si na glavo poveznila svojo lučko, tisto, ki sem ji (ne morem verjeti, da je od tega že skoraj eno leto!) namenila tale zapis, in se spravila na polje. Po dolgem času sem šla teč in v resnici sem tek že malo pogrešala. Verjetno zato, ker so mi misli ves dan tako bezljale sem in tja, morala sem jih vsaj deloma resetirati, morala sem jih vsaj deloma odklopiti.

A ob koncu dneva sem zadovoljna, da sem nevihti dovolila, da se razdivja. Ker srčni viharji so kljub vsemu veliko bolj naporni kot možganski. Predvsem pa v prvih ne vidim toliko perspektive. So samo orodje, da gre življenje lahko naprej in edino zdravilo zanje je čas. Ti drugi, možganski, torej, pa so valilnica norih idej, kjer se rojevajo nove in nove zamisli, kjer ima domišljija prosto pot, kjer so sanje dovoljene.

Komaj čakam, da jih uresničim. In komaj čakam, da vam že končno povem, za kaj točno gre. Ostanite z mano, okej? :)

Do konca še: 43 dni, 44 nalog. Se beremo jutri.

321. dan: Padec = vzpon

Sva se po stotih letih dobili z Lidi na kavi. Okej, pretiravam, ampak to, da se ne vidiva cel teden, je pri nama že kar kriza. Potem se je treba apdejtati z vsemi informacijami, bolj in manj pomembnimi, in ura, dve, tri minejo kot za šalo.

Ampak kave z njo mi vedno toliko dajo. "Veš, sem razmišljala o tisti svoji ideji. Se mi zdi, da jo bom malo spremenila. Koncept mi je všeč, vsebinsko pa ne bo čisto takšna, kot sem sprva mislila. Zdi se mi, da sem v tem letu o sebi povedala dovolj. Tudi o mami ... Ker se je po njeni smrti dogajalo, kar se je, se mi zdi, da sploh nisem imela časa za žalovanje. Šest let sem potrebovala, da sem dala to iz sebe. Res mi je odleglo. Šele zdaj, mislim, sem pripravljena na nove zmage. Na nove izzive. Na nove sanje," sem ji razlagala.

Prikimala je. Ena od stvari, ki jih imam na njej najraje, je to, kako verjame vame. Vedno, v vsakem trenutku. Podpirala me je tudi, ko je bilo najtežje, in takšne ljudi lahko naštejem na prste ene roke. "Majči, v bistvu se je izkazalo, da je bil vsak tvoj padec hkrati - vzpon. Saj veš, kako vedno pravim: vse se zgodi z razlogom. Vsaka preizkušnja, vsaka bolečina. In vsak človek, ki ga spoznamo, v naše življenje pride zato, da nas nekaj nauči. Tudi če samo za kratek čas in tudi če nas zelo prizadane. Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj tam, kjer si."

In ko sem po celem dnevu prišla domov in na postelji zagledala dekico, zloženo v srček (kako malo je včasih treba, kajne?), sem vedela, kje sem. Točno tam, kjer moram biti.

Do konca še: 44 dni, 45 nalog. Se beremo jutri.

320. dan: Nedeljsko dopoldne

Ker je imel moj Mitja včeraj fantovski večer, sem imela jaz danes dopoldne zase (beri: ko sem odprla oči, sem mu namesto dobro jutro zaželela lahko noč). :) Po kar dolgem času, bodisi zaradi službe bodisi zaradi drugih obveznosti, sem nedeljsko dopoldne končno spet preživela s svojimi stari starši.

Vse je bilo po starem. Mama je ropotala z lonci, na štedilniku je brbotala goveja juha, ata je trebil solato. Vmes sta se prikupno prepirala, tako kot se znajo samo zakonci, ki so skupaj že 57 let! Mama me je še stotič vprašala, če res ne bi kaj jedla, ata jo je sto prvič opomnil, naj me že neha siliti. Saj pravim, vse po starem.

No, skoraj vse. V kuhinjici nista bila sama, ampak ju je z žabje perspektive ves čas spremljal moj štirinožni prijatelj. Luštno jih je bilo gledati skupaj.

Do konca še: 45 dni, 46 nalog. Se beremo jutri.

319. dan: Praznik

Dober občutek je, če ob koncu dneva veš, da si ga izkoristil do maximuma. Mi trije smo ga. Že zjutraj smo se spokali proti Gorenjski in se po lepi naši potepali cel ljubi dan.

Ko smo se vračali s pohoda v Tamar, nas je pri planiški velikanki ustavila simpatična družba veselih ljudi. "Bosta enega jegra?" je vprašal sivolasi gospod. Jaz sem kar nekaj oklevala, moj dragi hvalabogu ni. In sva pristopila zraven. "Kaj pa praznujeno?" sem vprašala, ko smo trknili s plastičnimi kozarčki. "Soboto. Pa to, da se imamo fino!" je modro odvrnil veseljak.

To je to. Vsak dan je lahko praznik. Le tako ga moramo jemati.

Do konca še: 46 dni, 47 nalog. Se beremo jutri.

318. dan: Soočenje s preteklostjo

Tako. Pa sem opravila. Še zadnjič sem preteklosti pogledala iz oči v oči. Konec koncev - kdo pa bi se v ihti in sredi poletja spomnil na smuči in pancerje? Ostali so v kleti, zaprašeni, kot je bilo zaprašeno moje srce. 

Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Ali da nisem ničesar začutila, ko mi je vrnil skrinjico s 100 razlogi, zakaj ga imam rada, ki sem mu jo podarila za eno leto skupnega življenja. 

To so moje poslednje besede in to je moja poslednja pesem, ki ti jo namenjam. Ti že veš, kaj ti sporočam z njo. Vso srečo ti želim. Iskreno. Iz srca.

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo,

 a vem, da si bova spet segla v roko.

Izpuhtela je ljubezen, a to ni hudo,

bolj me boli za prijateljstvo. 

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo,

trpela sva isto in spoznala kako

nespametna dejanja sledove puščajo, 

ostrine teh napak pa rane režejo ...

Šele Lovrotove učke so me razvedrile. Na sprehodu z njim sem se opomnila, da zdaj lahko zadiham. Končno. In vesela sem, da je tako.

Do konca še: 47 dni, 48 nalog. Se beremo jutri.

317. dan: My prerogative

Včerajšnji blog, ko sem objavila pregled skozi zadnje mesece, mi je dal misliti. Resno sem se vprašala, ali je to normalno. Toliko dogajanja, toliko sprememb, toliko čustev.

"Pa mi, prosim, povej, kje piše, kaj je normalno?" mi je zadnjič rekla Lidija, ko sem ji tarnala, da me skrbi, da se nisem prehitro prepustila, da nisem spet prehitro odprla svoje srce. "Že dolgo te nisem videla takšne. To si iskala. Nekoga, ki te bo imel rad. Brez kompliciranja. Samo zares in iskreno rad. In on te ima, se vidi na sto kilometrov."

Res je. Z njim je tako preprosto. Nič spraševanja, kaj pomenijo njegove besede, nič večurnega tuhtanja o tem, kaj mi hoče sporočiti s svojim obnašanjem. Vse je kristalno jasno. Samo skupaj želiva biti. Brez igračkanja, brez brezplodnih pregovarjanj o tem, kaj sva ali, bolje rečeno, kaj nisva.

Zato bom zlobne komentarje, da mi je letos že tolikokrat spodletelo, preslišala. Pred letošnjim letom, ko sem svoje življenje - pravzaprav načrtno - postavila na glavo, sem bila več kot tri leta v resni zvezi, pred tem pa še približno toliko časa samska. Zakaj se letos vse odvija drugače in predvsem hitreje, ne vem. A se ne bom (več) obremenjevala.

Ko sva se danes z mojim novim fantom (ja, novim fantom!) in najinim Lovrotom počila na dekico ter uživala v osupljivem razgledu, sem se nasmehnila. Ker se ne sprašujem, ali je to to. Se ne rabim. Ker vem, da je. Ta občutek me navdaja s srečo. In do nje imam - po vseh padcih in razočaranjih - pravico. Pa pika.

 

Everybody's talking all this stuff about me
Why don't they just let me live? 
I don't need permission, make my own decisions 
That's my prerogative that's my prerogative 
(it's my prerogative)!

Do konca še: 48 dni, 49 nalog. Se beremo jutri.

316. dan: Pogled nazaj

Po službi sem šla z Lovrotom na dolg sprehod. Ko sva prišla domov, sva si obrisala tačke, se najedla in se stisnila pod odejo. Moj kosmatinec je hitro zasmrčal, jaz pa sem se s skodelico čaja usedla za računalnik in začela brati svoje stare zapise. Malo tudi zato, da bi dobila kakšen navdih za tole idejo, o kateri zadnje dni vse bolj intenzivno razmišljam.

Odločila sem se za hiter pregled zadnjih mesecev, ki so moje življenje povsem obrnili na glavo.

JANUAR: Vsak začetek je težak, je bil naslov mojega uvodnega bloga. In res je bil. Ko sem odprla ta spletni dnevnik sem bila približno tri leta v zvezi. Bila sva bolj nesrečna, kot sva se takrat sploh zavedala, za kar sva bila kriva oba. On ni zmogel razumeti, kaj se grem, zakaj na takšen način razkrivam sebe in svoje življenje. Tudi sama sem velikokrat podvomila vase in v ta projekt, a nekje globoko v sebi sem ves čas verjela v zmago. Spodbuda Tine Maze in želja po ponovnem (bolj pristnem) stiku z atijem sta pomembno zaznamovala začetek te poti.

FEBRUAR: Počasi so začeli prihajati prvi odzivi, predvsem pozitivni. Ko sem izvedela, da bom dobila svojo kolumno v Slovenskih novicah, sem bila presrečna. Misel na to, kako je nastajala fotografija, ki jo zdaj vsako sredo lahko vidite v časopisu, me še danes nasmeje. In ko je naposled le prišel tisti dan, sem sijala od ponosa. Bolj kot mene je najbrž vas, moji dragi bralci, šokiral tale zapis, objavljen na obletnico smrti moje mami. Kot sem vam pojasnila naslednji dan, sem to delila z vami predvsem zato, da bi vas (in sebe) opomnila na to, da nam ljudje, ki jih imamo najraje, nikoli ne smejo biti sami po sebi umevni.

MAREC: Prvi pomladni mesec se je začel klavrno. Pri sebi sem najbrž že vedela, da se bo odnos z mojim takratnim fantom slej ali prej zaključil, a nisem še bila pripravljena na ta korak. Blog je že začel prinašati nove ljudi v moje življenje, spoznala sem Vida in mojo K., in se na žalost morala posloviti od dragega Vesmina. Mene pa je našel Adidas, v živo se še spominjam sestanka, ko smo se dogovorili, da se pod njihovim okriljem udeležim Ljubljanskega maratona, na katerem da bom tekla 21ko!

APRIL: Zgodil se je prvi flop, očitno sem ga potrebovala. Treningi v Adidasovi šoli teka so bili naporni, a zabavni. Priznala sem vam vso resnico o tem blogu, sebi pa sem še vedno lagala, da najine zveze še ni čisto zares konec. Uteho sem iskala pri prijateljicah, h katerim sem se vse pogosteje umikala, ampak to so bili nadvse prijetni oddihi.

MAJ: Soočiti sem se morala tudi s prvimi negativnimi odzivi, s potikanjem in nevoščljivostjo. Odlično sem se zabavala na našem novinarskem izletu, kjer sem sklenila nekaj novih poznanstev, ki so kasneje prerasla v dobra prijateljstva. V sebi sem bila vse bolj prazna, a sem si pred tem zatiskala oči. Mesec sem zaključila z desetko na DM-ovem teku za ženske.

JUNIJ: Razmišljala sem o ljubezni. Pa o ljubezni. In o ljubezni. Stuhtala nisem nič posebej pametnega, v meni je vladal kaos. Nekoliko sem si napolnila baterije le s pobegom na morje, v moje življenje je prišel on.

JULIJ: Bilo je tisto morje, ki ga ne bom nikoli pozabila. Ki se ga bom vedno spominjala in to z nasmeškom na obrazu. Čeprav se je izkazalo, da sem marsikaj dojemala in doživljala drugače, kot je bilo v resnici, čeprav sem takrat (še) verjela, da bi iz tega lahko nastala pravljica, ki se je kasneje sprevrgla v dokaj zoprno štorijo o prevelikih pričakovanjih, ničesar ne obžalujem. Bila sem srečna in po tem si bom zapomnila letošnji julij.

AVGUST: Cel avgust je bilo eno samo soočanje z realnostjo. Poletna romanca je ostala samo to. Poletna romanca torej. Moja pričakovanja niso bila enaka njegovim in to me je zelo potrlo. Zgodil se je moj 27. rojstni dan, ki sem ga vsemu navkljub preživela lepo. Zaradi prijateljic, ki jih imam, in ki so res najnajnajboljše prijateljice na svetu.

SEPTEMBER: Z začetkom novega šolskega leta sem upala na nov začetek tudi pri sebi. A ga še nisem dočakala. Plezala sem na Triglav in priplezala samo do Planike, poslovila sem se od Uroša in vsako besedo, ki sem mu jo namenila, mislila skrajno resno. Na drugi strani pa sem še vedno izzivala usodo. Četudi z večjo mero pazljivosti in s precej manj zaupanja. Odločilnega koraka, da res naredim konec, še nisem storila, vedela pa sem, da je ta dan vse bližje.

OKTOBER: Moje misli je vse bolj zaposloval Ljubljanski maraton, s ponosom sem bila Adidasovo dekle. Moje ljubezensko življenje me je iskreno začelo utrujati, sama sebi sem postajala vse bolj naporna in naposled so maske padle. Ob prihodu v cilj na 21ki so me zalile solze, solze so tekle tudi ob dokončnem izteku odnosa, ki je bil, roko na srce, že na začetku obsojen na propad.

Zdaj je november, meseca še ni konec, zato pod njega še ne bom potegnila črte. Slutim pa, da je to eden lepših novembrov v zadnjih nekaj letih. In da sem na pravi poti. Na ciljni ravnini. Ne strmini. Ravnini! :)

Do konca še: 49 dni, 50 nalog. Se beremo jutri.

315. dan: Rojstni dan

Danes bi bila mami stara 55 let. Ob dnevu njenega rojstva, njene smrti in na božič jo najbolj pogrešam. In s tem najbrž ni nič narobe. To so pač dnevi, ko se je še posebej močno spominjam. Skupaj z mojimi najbližjimi.

"Ni fer. Nikoli te ne bo spoznala, niti mojih otrok. Ne more se veseliti z mano, ne morem se ji zjokati, ko mi je težko," sem se popoldan zlomila v njegovem objemu. "Še vedno se lahko pogovarjaš z njo, verjamem, da sliši, kar poveš," je odvrnil. "Ampak nič ne odgovori nazaj," sem zaihtela. "Ti pa zato pokaže. Na drugačen način," je bil odločen.

Po dolgem času sem se predihala s tekom, potem sem obiskala grob in z domačimi obujala spomin nanjo. Ob pogledu na voščilnico za njen zadnji rojstni dan, ki sem ji jo poslala pred šestimi leti, so me spet zalile solze. A jih je kmalu zabrisal nasmeh, ko smo, da bi proslavili njen praznik, z atom, mamo in stricema sedli za obloženo mizo, spili deci vina. Na njenih 55.

Za zaključek dneva me je pričakal ganljiv prizor. "Tvoja mami bi imela danes rojstni dan, zato ... " je začel in na mizo prinesel čudovit aranžma s svečko in metuljčki - te namreč vedno pripnem k vrtnicam, ki ji jih položim na grob. Potem je prinesel še tortici in upihnila sva svečki. Na njenih 55.

Prav je imel popoldan. Mami mi resda ne odgovori, ko ji povem, kako jo pogrešam. Ne z besedami, z dejanji pa. Tako, da na mojo življenjsko pot pošlje tiste, ki me imajo radi. Iskreno radi. 

Dragi moj, hvala za danes. Ogromno mi pomeni.

Do konca še: 50 dni, 51 nalog. Se beremo jutri.

314. dan: Activity

V bistvu so znaki za to, če je neka oseba prava ali napačna zate, zelo očitni. Ob nekaterih rastemo, ob drugih nazadujemo. To je vsa filozofija. Pa vendar - lažje reči kot narediti, kajne?

Ponosna sem na to, da sem končno našla nekoga, ob katerem rastem. Iz ure v uro, iz dneva v dan. Še lepše je opazovati, da tudi on raste ob meni. Ponosna sem nanj. Nase. Na naju.

S prijatelji sva proslavila današnje dobre novice, zaradi katerih ponedeljek ni bil samo ponedeljek. Bil je začetek novega poglavja. Za oba.

Pa še v Activityju sva zmagala. ;)

Do konca še: 51 dni, 52 nalog. Se beremo jutri.

313. dan: Sprehod

Ni bila ravno običajna nedelja, ker je bila delovna. Za oba. A moj dragi (joj, še zdaj nisem čisto dojela, da res obstaja) je bil v službi še precej dlje kot jaz, zato sem popoldan peljala Lovrota na sprehod. Prvič sama.

Nikoli nisem imela kužka in zame je to kar nova izkušnja. Se privajava eden na drugega. Na polju sva srečala mojo profesorico fizike iz gimnazije in bilo je kar malce čudno se srečati po vseh teh letih in v tako drugačnih vlogah. Je bila pa njena psička nad najinim kosmatincem navdušena. Itak! :)

Nato sem se ustavila še pri nas doma in Lovrota predstavila atu in mami. Kako so se ujeli? Saj slika pove vse, kajne? :)

Do konca še: 52 dni, 53 nalog. Se beremo jutri.

312. dan: Nekje vmes

Dan se je začel lepo. S pohodom na Primoža z mojo K., tako lepo je bilo po vsem tem času poklepetati z njo. Po kosilu sem z mamo in atom spila kavo, skrajni čas je že bil, da smo si vzeli tisto urico samo za nas tri. In ko je bilo že videti, da bo sobota popolna, me je zadel klic, ki me je sesul.

Vedno sem govorila, da v pljuvanju po bivših partnerjih ne vidim smisla, konec koncev na ta način pljuvamo v lastno skledo, ker si to, koga imamo ali smo imeli radi, izbiramo sami. Tako menim še danes. A to naj bi veljalo za obe strani. Priznala sem že, da sem v letošnjem letu naredila nekaj potez, s katerimi sem tudi močno prizadela. Sebe in druge. Zavedam se, da je zaradi mojih dejanj neko srce še posebej trpelo.

A vsaka zgodba ima dve plati, resnica pa je mnogokrat nekje vmes. Isto stvar dva človeka lahko doživljata zelo različno, vsak iz svojega zornega kota. Mislim, da so nabrušeni jeziki, ki so danes opraskali moje srce, bolj posledica ranjenega ega kot žlehtnobe, kar skušam razumeti. Boli pa vseeno. 

Zdrta od težkih besed sem se odločila za obisk pri mami na grobu. In tam sem se pomirila. 

Sama pri sebi vem in razumem, zakaj sem sklenila določene odločitve in jih zato tudi ne obžalujem. Sama pri sebi vem, da si zaslužim biti srečna, čeprav sem s tem nekaterim očitno vrgla kost, ki jo zdaj pridno glodajo. A bodo pač morali preboleti. In v resnici to ni več moja stvar.

Do konca še: 53 dni, 54 nalog. Se beremo jutri.

311. dan: Žurka

Bile smo na Primožu. Pridne. Smrekovček. Zdej je pa žurka. Doma! To je to za dons. :)

Do konca še: 54 dni, 55 nalog. Se beremo jutri (bo malo daljše, obljubim). ;)

310. dan: Nekam spadam

Jebeni dan je bil. Sori izrazu. Ampak potem me prime za roko in me preseneti z vrtnico. In se naslonim na njegovo ramo, pobožam Lovrota ...

Ta občutek, da nekam spadam. Končno!

Do konca še: 55 dni, 56 nalog. Se beremo jutri.

309. dan: Pssst!

Včeraj sem pozabila omeniti, da sva se z Mihom na poti na Primoža pogovarjala tudi o mojem ljubezenskem življenju. Kakopak. O njem sem, mi je "očital", zadnje čase nekoliko skrivnostna. Namenoma.

"Prejšnjič sem se zaletela, svoje srce razgalila njemu in svetu, pa zato drago plačala. Zato se na takšen način ne grem več. Bolj previdna sem in zaenkrat se tako precej bolje obnese," sem mu pojasnila. "Sicer pa, Maja, pretirana vzhičenost nikoli ne pomeni nič dobrega. Ja, morda dobimo neko trenutno zadoščenje, srečo, ki jo občutimo čisto na fizični ravni, ker se nam tisti hip v telesu sprošča bogvekaj. Dolgoročno pa od tega nimamo nič pozitivnega, kvečjemu obratno," mi je po moško razložil. In dala sem mu prav.

Ko sem se zvečer še drugič danes sprehajala po Kamniku, sem razmišljala o tem, da mi trenutno zadovoljstvo ne zadostuje več. Pravzaprav mi ni niti takrat. A mi tisti na drugi strani ni dal izbire. Tokrat je drugače. Tokrat je bolj realno: z manj vzhičenosti, a z bolj pristnimi občutki bom počasi, ampak zares počasi, spet odprla svoje srce. Nekomu, ki si to zasluži.

Do konca še: 56 dni, 57 nalog. Se beremo jutri.

308. dan: Ciljna ravnina

Natrpan dan do amena. Jutro v postelji sem potegnila, kolikor se je le dalo, morda zato, ker sem vedela, da me potem čaka urnik, natempiran tako rekoč do minute. Po službi sem letela na kavo z Mihom in potem še na Primoža z Mihom. Drugim Mihom. Tistim iz Druge perspektive. :)

Sva se pogovarjala, koliko se nama je spremenilo v zadnjih mesecih. Malo se vidiva in potem morava nadoknaditi za naprej in za nazaj. Obema se življenje hitro obrača in tako sva na poti GO in na poti DO komaj obdelala vse teme.

"Se pravi, si na ciljni strmini?" me je vprašal, ko je beseda nanesla na blog. "Pravzaprav si na ciljni ravnini," se je popravil. Ja, sem. Loopingov je vse manj, ovinki niso več tako ostri in v sebi sem bolj in bolj mirna. In to je dober znak, sva sklenila.

Do konca še: 57 dni, 58 nalog. Se beremo jutri. 

307. dan: V zaostanku

Tale zapis nastaja na vsakem rdečem semaforju, medtem ko se vozim v službo. Prav nič pohvalno, vem. Včeraj popoldan sem kar nekaj prčkala, po sprehodu sem poskušala nadoknaditi spanec (prejšnjo noč sem šla spat ob pol štirih zjutraj), a nikakor nisem mogla zatisniti očesa. Potem sem visela na službenem mailu in naenkrat padla dol - spet ne da bi prej objavila blog.

Ali mi boste, če vam obljubim, da se bom popravila (!!!) in da od zdaj naprej zapise res lahko pričakujete vsak večer (in ne vsako jutro), ter če dodam še, da sem v zaostanku malce tudi zato, ker sem po dolgem času srečna na povsem drugačen, umirjen način, pogledali skozi prste? Samo še tokrat, res!

Do konca še: 58 dni, 59 nalog. Se beremo danes zvečer (!).

306. dan: Tretjič

Prejle sem se, že tretjič letos, odločila, da si pogledam film Julie & Julia. Prvič je bilo 8. januarja, še isti večer je bil objavljen tale zapis. Drugič se je zgodilo v začetku aprila, ko sem vam priznala, kakšna je vsa resnica o tem blogu. Tretjič pa danes, ko sem s puncami prisopihala s Primoža.

Kar čudno se mi zdi, da sem film vsakič doživljala tako različno. Januarja sem zaradi njega svoje življenje obrnila na glavo. Čisto nenačrtovano. Aprila sem ga spremljala z grenko-sladkimi občutki. Grenkimi, ker sem si želela, da bi tudi mene fant podpiral tako, kot je v filmu glavni junakinji stal ob strani njen izbranec. Sladkimi, ker sem sama pri sebi že vedela, da je bilo odprtje bloga kljub vsemu pravi korak. Danes si brez njega svojega življenja skoraj ne predstavljam več.

Do cilja ni več daleč. A vse bolj se zdi, da me na koncu čaka - nov začetek. Veselim se ga in komaj čakam, da vam bom lahko razkrila kaj več o tem. Hvala (še enkrat), da rastete z mano.

Do konca še: 59 dni, 60 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Danes smo presegli 200.000. Jupi! :)

305. dan: Vse je bp (?)

Pravzaprav je bila odlična sobota. Z jutranjo kavo, pohodom na Primoža (kljub dežju), lazanjo, večernim ogledom filma. Skratka dan, kot iz učbenika - miren, sproščen, v družbi tistih, ki so mi res pri srcu.

Zakaj, torej, se me loteva strah? Sama pri sebi se na trenutke ustrašim ... Ker je vse bp!? Sem se tako odvadila lepih stvari, da se jih zdaj bojim? Ne, to pa ne! Odmislila bom. Ker vem, da bo tudi nedelja kot iz učbenika. Tako sem se odločila.

Do konca še: 60 dni, 61 nalog. Se beremo danes zvečer.

304. dan: Blum Martina

Zaradi poklica, ki ga opravljam, nove ljudi tako rekoč spoznavam na dnevni bazi. Veščine komuniciranja imam zato kar dobro osvojene, nasmeh in pozitivna naravnanost sta nekako recept, ki se ga držim ob prvem stiku z novo osebo.

Na to, kako se potem odzove tisti na drugi strani, seveda nimam vpliva. Odvisno je tudi od razloga za srečanje in še marsičesa. Redko se zgodi, da me kdo že v startu ne bi sprejel, redka pa je tudi sreča, da naletim na osebo, ki me že prvič prevzame tako, kot me je danes prevzela Martina.

Zakaj mi je usoda namenila, da me je pot zanesla v njen kozmetični salon, ki ga je odprla pred enim mesecem, ne vem. K temu je sicer pripomogla tretja oseba, a o njej morda več kdaj drugič. :) Zaenkrat le to, da sem navdušena: nad svojimi novimi nohtki (itak!), nad malim, a prikupnim prostorom pod soncem, kjer je Martina uresničila svoje sanje, nad njeno energijo, nad njeno življenjsko filozofijo.

"Pogumna si, da si v teh časih šla na svoje," sem ji priznala sredi pogovora, ki je od prve do zadnje sekunde tekel čisto spontano in neprisiljeno. "Ja, saj veš, z jamranjem se tudi nikamor ne pride. Vse je v glavi," sva hitro ugotovili.

Ljudje, ki razmišljajo tako pozitivno, me pomirjajo. Ker ob njih dobim občutek, da so vse slabe stvari premagljive (in v resnici so). Martina je zagotovo ena takšnih oseb. V njen Blum bom še šla. Pa ne samo zaradi novih nohtkov. :)

Do konca še: 61 dni, 62 nalog. Se beremo jutri.

303. dan: ... just the way you are! ...

Včasih je moja čustvenost tako zelo zabavna. Spomnim se, bilo je pred leti, ko je v kinematografe prišel film Pearl Harbor. Tisti, ki ste ga gledali, tako ali tako veste, da je konec sam po sebi žalosten in da, če ženska (ali tudi moški) ob njem potoči kakšno solzico, to ni nič tako zelo čudnega. Ampak! Jaz sem se začela jokati sredi prizora, ko so Japonci planirali napad na ZDA. Kaj se me je tako dotaknilo, ko so tisti vojaki poševnih oči in v smešnih kapah vzletali z letalonosilke? Nimam pojma! "A si ti vredu?" mi je rekla sošolka Nina, ki je sedela poleg mene. "Ja," sem zaihtela. Pogledala me je in se začela smejati. "Ti si tudi ena smeška!" Pa sem (bila) res!

Podobno se mi je zgodilo danes popoldan, ko sem se vozila iz službe. Na radiu se je začel predvajati tale komad. In ko je Bruno odpel tole:

When I see your face
There's not a thing that I would change
'Cause you're amazing (amazing)
Just the way you are (are)
And when you smile
The whole world stops and stares for a while
'Cause, girl, you're amazing
Just the way you are

so me zalile solze. Pa sem pesem slišala že milijonkrat. In v bistvu mi gredo zlajnane skladbe, ki jih na radijskih postajah predvajajo dan za dnem, strašno na živce. A v tistem trenutku je bilo, kot bi nekdo pritisnil na pravi gumb. To sem očitno rabila slišati. Zamislila sem se, kako sem nekaterim ljudem čisto po nepotrebnem dovolila, da so hodili po meni. Verjetno sem zato zajokala. Ne, ker bi obžalovala konec. Ker sem ponosna, da sem se jih rešila.

Zvečer sem se dobila z mojo prijateljico Uršo, ki je v precej podobni fazi ljubezenskega življenja, kot sem (bila) sama. Draga moja, samo tole ti povem: Ko ima fant zares rad, v tebi vidi samo to, kako si amazing. Ker si! Just the way you are! Rada te imam!

Do konca še: 62 dni, 63 nalog. Se beremo jutri.

302. dan: Ideja

Da najbolje delam pod pritiskom, sem ugotovila že v srednji šoli, ko sem noč pred testom v celoti prebedela - z zvezki, knjigami in redbulom. Zato niti ni čudno, da sem se našla v novinarstvu, roki, ki me vseskozi preganjajo, me po eni strani nervirajo, po drugi pa spodbujajo mojo učinkovitost in kreativnost.

Danes je bil takšen dan. Poln obveznosti in malih živčnih vojn (službenih in zasebnih). A bitke sem dobila. Še več: ko sem prejle v dežju tekla s Primoža (po dolgem času sem se pridružila sredini skupini - družbica, luštno vas je bilo videti!), se je v moji glavi porodila blazno odbita ideja. Precej ljudi me je že vprašalo, kaj bo, ko bo bloga konec, in zdaj, ko počasi tik-takam proti zadnjim dnem, sem o tem tudi sama začela bolj intenzivno razmišljati. Pohod v nalivu se je očitno izplačal, morda se mi je posvetilo nekaj, kar bo mogoče realizirati.

Vas zanima kaj? Stay tuned! ;)

Do konca še: 63 dni, 64 nalog. Se beremo jutri.

301. dan: Samo torek

Rada imam dneve, kot je današnji. Ko je fajn čisto za brezveze. Ko uživaš, ker si to pač dovoliš. In ko vidiš veličino v malenkostih.

Prva kava. Kratek delavnik. Popoldanski dež. Povabilo na kosilo. Sprehod. Sladoled z vročimi sadeži. Pivo in Liga prvakov.

Ni treba veliko. Samo v svoji koži se moraš dobro počutiti. In jaz se. Po dolgem času.

Do konca še: 64 dni, 65 nalog. Se beremo jutri.

300. dan: Rešitev uganke!

Ko sem 8. januarja odprla blog, se spomnim, da je bila ena od misli, ki me je ob tem prešinila, tudi ta, kako mi bo, ko bom prilezla do številke 300. "To bo že enkrat novembra. Uf, če bom zdržala do tja, bom tako rekoč že na koncu, samo še finiš," mi je brnelo v glavi. Evo, danes sem tu in odštevanje se lahko prične. Ponosna sem na to.

Ponosna pa sem tudi na to, da sem danes prišla do rešitve izjemno zapletene uganke. Tiste, ki sem jo v zadnjih mesecih postavila kar sama sebi. Potem sem se zapletala in zapletala, uganki dodajala nove in nove vprašaje, si okoli sebe zavila zanko, ki me je začela grozno dušiti. A ni me zadušila, raje sem odrezala vozel. Končno vem, kaj moram storiti, končno sem se zjasnila, kaj sploh hočem. Hočem se rešiti spon preteklosti, hočem svobodo. Hočem živeti zase, v svojem življenju hočem biti spet jaz na prvem mestu. In končno mi je postalo jasno, kako to idejo, ki jo pravzaprav nosim v sebi že kar nekaj časa, tudi realizirati!

Po pohodu na Špico z Lovrotom (beri: najbolj simpatičnim kužom v mestu) :) in čaju z Lidijo sem ugotovila, da je bila rešitev že ves čas na dlani, samo zatiskala sem si oči pred njo. Bala sem se je. Bala sem se tega, da bom ostala sama. Zares sama. Pride čas, ko se moraš odločiti, ali obrniti list ali zapreti knjigo. In zdaj vem, zdaj zares vem, katero opcijo bom izbrala!

“I used to think the worst thing in life was to end up all alone. It’s not. The worst thing in life is to end up with people that make you feel all alone.” (Robin Williams)

Do konca še: 65 dni, 66 nalog (ja, finiširam!). :) Se beremo jutri.

299. dan: Novembrsko vreme

Z novembrom sem vedno imela nekaj težav. Ko ob petih popoldan pogledaš skozi okno in je zunaj že trda tema, človeka res mine, da bi bil dobre volje. Decembra je lažje, ker se dolgih noči že malce navadimo, zoprno turobnost pa uravnoveša tudi vzdujše v praznično okrašenih mestih.

Jutranja kava in svež zrak v dobri družbi sta mi odlično dela, popoldan pa ... kot bi se v meni nekaj prelomilo. Zapadla sem v razmišljanje o tem, kako je zunaj vse sivo in žalostno. Celo do te mere je šlo, da se mi je od vsega stresa, ki si ga povzročam za brezveze, zavrtelo. Dobesedno.

In potem sem se bila prisiljena opomniti, kako neumna sem. Da dovolim stvarem (in ljudem), da tako vplivajo name. Še najbolj pa, da to dovolim sama sebi. "Življenje je kot vreme," mi je zadnjič rekel nekdo. "Vseskozi se spreminja. Lahko je dolgo jasno in sončno, a nerealno je pričakovati, da bo vedno tako. Potem pride nevihta in dež in toča, ampak nekoč - in to zagotovo - bo spet posijalo sonce. Razumeš?"

Ja, razumem. In zdajle nimam nobenega razloga za to, da v svoje misli ne spustim nekaj sonca. Tudi če je prvi novembrski ponedeljek in počutje ni na vrhuncu. Samo odločiti se je treba!

Včasih se v nočeh prebujaš,
smrti strah te je.
Saj življenja ugašajo,
kot v vetru svečke vse.
Usta onemijo ti,
hrabrosti ni več,
veš, da nisi sam.

Pusti soncu v srce,
naj hrepenenja polete.
Pusti sanjam vso svobodo,
pusti soncu v srce ...

Do konca še: 66 dni, 67 nalog. Se beremo jutri.  

298. dan: Glava Vs. Srce

Dolgo nisem prav zares razumela, ko mi je kdo rekel ali sem kje prebrala, naj poslušam svoje srce. "Kaj mislijo s tem? Jaz nič ne slišim, da bi mi kaj govorilo," sem nekoč, še kot majhna punčka, spraševala mami, ko je omenjeni rek prebrala ob koncu neke pravljice.

Z leti mi je postalo jasno, da to pomeni, da se v življenju odločaš na podlagi tega, kar čutiš, in ne na podlagi tega, kar ti veli razum. Torej, če te nekam (ali k nekomu) vleče s takšno silo, da je ne moreš razumeti, potem to preprosto storiš. Ne ozirajoč se na posledice.

A z leti mi je postalo jasno tudi, da bi bilo srce včasih bolje preslišati. Zavestno. V zadnjih mesecih sem se ozirala izključno in samo nanj, to, kar mi je govorila glava, pa sem v celoti zignorirala. Rezultat: razočaranje in solze.

1:0 za srce, torej. Zdaj je čas, da glava izenači. A imam občutek, da delam račun brez krčmarja. In da zna srce (pre)kmalu še enkrat zadeti.

Do konca še: 67 dni, 68 nalog. Se beremo danes zvečer.