365. dan: Slovo, ki to ni

Pred natanko enim letom ... No, pred natanko enim letom se mi še sanjalo ni, da bom danes pisala te besede. Prelomni trenutek se je namreč zgodil šele naslednje dopoldne. Zaradi vročine sem ostala doma, prazna, fizično in duševno. Potem sem si zavrtela tisti film in čez nekaj ur objavila svoj prvi zapis. 1/365.

Danes sem na koncu ene poti in - kar me pri vsem skupaj najbolj veseli - pred začetkom nove. Mnogo, mnogo stvari se je spremenilo. Nekaj ljudi sem izgubila, zelo jih pogrešam. Nekaj jih je prišlo in že tudi odšlo. Nekaj je novih in srečna sem, da so postali del mene. Nekaj pa jih je bilo z mano od začetka, so z mano danes in bodo z mano ostali tudi vnaprej. To vem in za to sem neizmerno hvaležna. Usodi, bogu, vesolju, komurkoli že. Da jih imam.

Pet teh se je danes zbralo ob meni, da smo nazdravile na konec bloga. Na vseh 365 pretečenih dni, na vse vzpone in padce, na uspehe in zdrse. Lidija, Petra, Saša, Katja in Urša, hvala za vse. Neskončno vas imam rada. In hvala tebi, moj dragi Mitja, za vse, kar si storil zame. Ne samo danes.

Ko sem jih prejle gledala, vse moje najdražje na kupu, bi se od same sreče kar razpočila. Punce so mi prižgale tortico (ja, dobesedno), on pa se je usedel poleg mene in mi dal lupčka. Kaj sploh še potrebujem, če imam vse? Ljubezen tistih, ki jih ljubim.

Dragi moji bralci, predvsem pa hvala vam, ker brez vas tole moje pisanje ne bi imelo posebnega pomena. Dokončno se od vas še ne bom poslovila, niti od tega projekta. Zadnjo besedo bom rekla v nedeljo v Slovenskih novicah. Tam bom, morda nekoliko lažje, kot zdajle v tem trenutku, ko sem še vsa pod vtisom (tudi solze so tekle nocoj), strnila misli. Za vse vas. Rada vas imam in to iskreno mislim. 

Do konca še: 0 dni, 0 nalog. Se beremo v nedeljo.