363. dan: Moj hepiend

Stala je tam in ko je v njegovih očeh opazila solze, se je tudi sama zlomila. "Oprosti." Je hotela reči. "Nisem ti mogla verjeti, da se lahko spremeniš. Prevečkrat sem bila razočarana. A vedno te bom imela rada. Kot človeka. In tvoje. Oh, tvoje ... Kako jih pogrešam!" Misli so divjale sem in tja, nekje globoko v njej se je vrtinčil besedni tornado, a ko bi skoraj završal na plano, ga je na silo umirila.

Stekla je stran. Brez besed. Brez solz. Tornadu je pustila, da se razdivja, šele ko je za sabo zaloputnila avtomobilska vrata. Brez besed. Samo s solzami.

Potem se je spomnila, zakaj se je tako odločila. Ko je prišla domov, ji je s smrčkom obrisal razmočen obraz in takrat je za drobec sekunde zaslutila, da je tako prav. Da je vse prav. Ker tako preprosto je. Zaspala je v toplem objemu, s punčkami proti stresu pod blazino. Ko jo je zjutraj zbudil vonj po kavi, so se dvomi razblinili. Predvsem tisti, ki si jih je v zadnjih mesecih zaradi vseh pretresov nakopala - sama o sebi. O tem, koliko zmore in kdo sploh je. "Nisi grozen človek," ji je ponavljal, medtem ko ji je brisal solze. Poslušala ga je, a ga ni slišala. No, ga je. A šele zjutraj.

Vam je zdaj jasno, zakaj sem včeraj tako težko spravila kaj iz sebe? Ja, tik pred koncem bloga in ob začetku novega vam še enkrat več priznam: Življenje ni pravljica s filmskim happy endom. Vsaj ne takšnim, ki bi trajal v nedogled. Življenje je realnost. Z vsemi razočaranji, padci, dvomi, z vso bolečino in neizpolnjenimi pričakovanji. Pa tudi z bleščečimi trenutki čiste sreče in predanosti. Življenje je sestavljeno iz izdaj in osamljenosti, pa iz najboljših prijateljstev in velikih ljubezni. Vse to sem jaz. In je ona in je on. Smo mi vsi.

To je moj hepiend. Morda ni ravno hollywoodski. Je pa vsaj pristen.

Do konca še: 2 dni, 2 nalogi. Se beremo danes zvečer.