362. dan: #namigi

Lidija je od svojega Benota, mene in Mitje dobila posebno rojstnodnevno darilo. Izlet v neznano, ki smo ga izpeljali danes. Na svoj rojstni dan, tisto zadnjo decembrsko soboto torej, je dobila le kuvertico, v njej pa naslednje sporočilo: "Vse najboljše! #Dobimo se v nedeljo, 4. januarja ob 8.00 zjutraj pred tvojim blokom. Radi te imamo, B, M & M"

In smo šli. Ko smo se usedli v avto, jo je pričakala naslednja kuvertica: "Bi šla na kavo? #Dobiš, ko mi damo KOMANDO!" In dali smo jo. Na Ravbarkomandi. "Lej, lej, kaj tamle piše," se mi je nasmehnila in pokazala na leseno tablico pri blagajni. "Danes bo srečen dan," sem naglas prebrala. Res je bil. To smo začutili že zjutraj.

Ko smo se okrepčali s kofeinskim napitkom, je kuvertico za Lidijo prinesel moj Mitja: "Če smo pa že tle, pa gremo še do morčija. V katero mesto? #3 P___N! Reši uganko." "Piraaaaan!" je zacvilila kot kakšna majhna punčka. Ubogali smo jo. V Piran torej.

Na piranskem parkirišču jo je s kuvertico presenetil Beno. "Kje imajo najboljši sladoled? #4 Ups! A smo v napačnem kraju?" Njena najljubša slaščičarna na naši obali je namreč portoroški Cacao. Hitro je poštudirala, da se bomo do tja sprehodili. In uživali smo sto na uro. Sonček, morje, brez vetra in trinajst stopinj. "Fletno poletno," bi rekel Beno. ;) V dokaz smo se afnali na pomolu in se slikali v kratkih rokavih. "It's very dark, it's very dark," nam je razlagal naključni turist, ki nas je fotografiral. Šele ko smo videli posnetke, nam je postalo jasno, zakaj. Zaradi sonca so na slikah namreč le naše silhuete. "Izgledamo pa kot kakšni Rebelde," je komentiral moj dragi. Tako nekako.

V Cacaotu smo ji dali še predzadnjo kuverto. "Že kaj lačna? #Ole!" "Mehiška," je izstrelila kot iz topa. Prvotno smo sicer načrtovali večerjico v španski, a smo ugotovili, da Don Felipeja v Ljubljani ni več. Pa smo zavili v mehiško. Na koncu je naši slavljenki natakarica prinesla sladico. Z zadnjo kuverto. "Ni še konec ne, to začetek je ... #Čez 200 metrov pritisni na hišni zvonec! Te je že kaj strah? Buahahahaha, mwahahahaha ..."

No, pri tej se je pa zataknilo. "Ne štekam, kaj je to?" je spraševala. "Pa saj je bil že perfekten dan, kaj mi še pripravljate?" "Ja, do zdaj je bil perfekten. Do zdaj. Pazi se," smo jo hecali. "A koga poznaš v Ljubljani?" "Ne, nobenega!" "Si ziher, da ne? Kaj pa če si ga zadnjič kaj biksala, ko smo nazdravljali za tvoj rojstni dan?" se nismo dali. In jo do konca zmedli.

V resnici smo šli v Escape Room. Gre za sobo, v katero te zaprejo, nato pa ti dajo uro časa, da se iz nje rešiš s pomočjo različnih ugank. Čisto svojevrstna zabava. Priporočam, res!

Nasmejani smo se odpeljali proti domu. Cilj je bil dosežen. Uživala je. In mi z njo! 

Do konca še: 3 dnevi, 3 naloge. Se beremo jutri.