365. dan: Slovo, ki to ni

Pred natanko enim letom ... No, pred natanko enim letom se mi še sanjalo ni, da bom danes pisala te besede. Prelomni trenutek se je namreč zgodil šele naslednje dopoldne. Zaradi vročine sem ostala doma, prazna, fizično in duševno. Potem sem si zavrtela tisti film in čez nekaj ur objavila svoj prvi zapis. 1/365.

Danes sem na koncu ene poti in - kar me pri vsem skupaj najbolj veseli - pred začetkom nove. Mnogo, mnogo stvari se je spremenilo. Nekaj ljudi sem izgubila, zelo jih pogrešam. Nekaj jih je prišlo in že tudi odšlo. Nekaj je novih in srečna sem, da so postali del mene. Nekaj pa jih je bilo z mano od začetka, so z mano danes in bodo z mano ostali tudi vnaprej. To vem in za to sem neizmerno hvaležna. Usodi, bogu, vesolju, komurkoli že. Da jih imam.

Pet teh se je danes zbralo ob meni, da smo nazdravile na konec bloga. Na vseh 365 pretečenih dni, na vse vzpone in padce, na uspehe in zdrse. Lidija, Petra, Saša, Katja in Urša, hvala za vse. Neskončno vas imam rada. In hvala tebi, moj dragi Mitja, za vse, kar si storil zame. Ne samo danes.

Ko sem jih prejle gledala, vse moje najdražje na kupu, bi se od same sreče kar razpočila. Punce so mi prižgale tortico (ja, dobesedno), on pa se je usedel poleg mene in mi dal lupčka. Kaj sploh še potrebujem, če imam vse? Ljubezen tistih, ki jih ljubim.

Dragi moji bralci, predvsem pa hvala vam, ker brez vas tole moje pisanje ne bi imelo posebnega pomena. Dokončno se od vas še ne bom poslovila, niti od tega projekta. Zadnjo besedo bom rekla v nedeljo v Slovenskih novicah. Tam bom, morda nekoliko lažje, kot zdajle v tem trenutku, ko sem še vsa pod vtisom (tudi solze so tekle nocoj), strnila misli. Za vse vas. Rada vas imam in to iskreno mislim. 

Do konca še: 0 dni, 0 nalog. Se beremo v nedeljo.

364. dan: Po še zadnji zalet

Mi je bilo danes med vrsticami rečeno, da mi je padla delovna vnema. Kritika me je sprva malo prizadela, a ker je bila dobro argumentirana in skoraj prepričana sem, da tudi dobronamerna, sem jo sprejela. Namesto negativnega razmišljanja, sem se raje spravila na svež zrak. Ker to, kot sem v minulih mesecih in tednih že ničkolikokrat ugotovila, vedno pomaga.

"Saj veš ... Ko ti gre nekaj navzdol, greš v resnici samo po zalet," me je spomnila prijateljica. Prav ima. Grem. Še zadnjič pri tem projektu. Jutri bo razburljiv dan. Dan, ki sem ga čakala. 365/365. Boste z mano?

Do konca še: 1 dan, 1 naloga. Se beremo jutri.

363. dan: Moj hepiend

Stala je tam in ko je v njegovih očeh opazila solze, se je tudi sama zlomila. "Oprosti." Je hotela reči. "Nisem ti mogla verjeti, da se lahko spremeniš. Prevečkrat sem bila razočarana. A vedno te bom imela rada. Kot človeka. In tvoje. Oh, tvoje ... Kako jih pogrešam!" Misli so divjale sem in tja, nekje globoko v njej se je vrtinčil besedni tornado, a ko bi skoraj završal na plano, ga je na silo umirila.

Stekla je stran. Brez besed. Brez solz. Tornadu je pustila, da se razdivja, šele ko je za sabo zaloputnila avtomobilska vrata. Brez besed. Samo s solzami.

Potem se je spomnila, zakaj se je tako odločila. Ko je prišla domov, ji je s smrčkom obrisal razmočen obraz in takrat je za drobec sekunde zaslutila, da je tako prav. Da je vse prav. Ker tako preprosto je. Zaspala je v toplem objemu, s punčkami proti stresu pod blazino. Ko jo je zjutraj zbudil vonj po kavi, so se dvomi razblinili. Predvsem tisti, ki si jih je v zadnjih mesecih zaradi vseh pretresov nakopala - sama o sebi. O tem, koliko zmore in kdo sploh je. "Nisi grozen človek," ji je ponavljal, medtem ko ji je brisal solze. Poslušala ga je, a ga ni slišala. No, ga je. A šele zjutraj.

Vam je zdaj jasno, zakaj sem včeraj tako težko spravila kaj iz sebe? Ja, tik pred koncem bloga in ob začetku novega vam še enkrat več priznam: Življenje ni pravljica s filmskim happy endom. Vsaj ne takšnim, ki bi trajal v nedogled. Življenje je realnost. Z vsemi razočaranji, padci, dvomi, z vso bolečino in neizpolnjenimi pričakovanji. Pa tudi z bleščečimi trenutki čiste sreče in predanosti. Življenje je sestavljeno iz izdaj in osamljenosti, pa iz najboljših prijateljstev in velikih ljubezni. Vse to sem jaz. In je ona in je on. Smo mi vsi.

To je moj hepiend. Morda ni ravno hollywoodski. Je pa vsaj pristen.

Do konca še: 2 dni, 2 nalogi. Se beremo danes zvečer.

362. dan: #namigi

Lidija je od svojega Benota, mene in Mitje dobila posebno rojstnodnevno darilo. Izlet v neznano, ki smo ga izpeljali danes. Na svoj rojstni dan, tisto zadnjo decembrsko soboto torej, je dobila le kuvertico, v njej pa naslednje sporočilo: "Vse najboljše! #Dobimo se v nedeljo, 4. januarja ob 8.00 zjutraj pred tvojim blokom. Radi te imamo, B, M & M"

In smo šli. Ko smo se usedli v avto, jo je pričakala naslednja kuvertica: "Bi šla na kavo? #Dobiš, ko mi damo KOMANDO!" In dali smo jo. Na Ravbarkomandi. "Lej, lej, kaj tamle piše," se mi je nasmehnila in pokazala na leseno tablico pri blagajni. "Danes bo srečen dan," sem naglas prebrala. Res je bil. To smo začutili že zjutraj.

Ko smo se okrepčali s kofeinskim napitkom, je kuvertico za Lidijo prinesel moj Mitja: "Če smo pa že tle, pa gremo še do morčija. V katero mesto? #3 P___N! Reši uganko." "Piraaaaan!" je zacvilila kot kakšna majhna punčka. Ubogali smo jo. V Piran torej.

Na piranskem parkirišču jo je s kuvertico presenetil Beno. "Kje imajo najboljši sladoled? #4 Ups! A smo v napačnem kraju?" Njena najljubša slaščičarna na naši obali je namreč portoroški Cacao. Hitro je poštudirala, da se bomo do tja sprehodili. In uživali smo sto na uro. Sonček, morje, brez vetra in trinajst stopinj. "Fletno poletno," bi rekel Beno. ;) V dokaz smo se afnali na pomolu in se slikali v kratkih rokavih. "It's very dark, it's very dark," nam je razlagal naključni turist, ki nas je fotografiral. Šele ko smo videli posnetke, nam je postalo jasno, zakaj. Zaradi sonca so na slikah namreč le naše silhuete. "Izgledamo pa kot kakšni Rebelde," je komentiral moj dragi. Tako nekako.

V Cacaotu smo ji dali še predzadnjo kuverto. "Že kaj lačna? #Ole!" "Mehiška," je izstrelila kot iz topa. Prvotno smo sicer načrtovali večerjico v španski, a smo ugotovili, da Don Felipeja v Ljubljani ni več. Pa smo zavili v mehiško. Na koncu je naši slavljenki natakarica prinesla sladico. Z zadnjo kuverto. "Ni še konec ne, to začetek je ... #Čez 200 metrov pritisni na hišni zvonec! Te je že kaj strah? Buahahahaha, mwahahahaha ..."

No, pri tej se je pa zataknilo. "Ne štekam, kaj je to?" je spraševala. "Pa saj je bil že perfekten dan, kaj mi še pripravljate?" "Ja, do zdaj je bil perfekten. Do zdaj. Pazi se," smo jo hecali. "A koga poznaš v Ljubljani?" "Ne, nobenega!" "Si ziher, da ne? Kaj pa če si ga zadnjič kaj biksala, ko smo nazdravljali za tvoj rojstni dan?" se nismo dali. In jo do konca zmedli.

V resnici smo šli v Escape Room. Gre za sobo, v katero te zaprejo, nato pa ti dajo uro časa, da se iz nje rešiš s pomočjo različnih ugank. Čisto svojevrstna zabava. Priporočam, res!

Nasmejani smo se odpeljali proti domu. Cilj je bil dosežen. Uživala je. In mi z njo! 

Do konca še: 3 dnevi, 3 naloge. Se beremo jutri.

361. dan: Ice, ice, baby!

Z Mitjo in Lovrom smo se popoldne spravili na Šmarno goro. Brez derez. Kar je precej pomemben podatek. 

Gor je še nekako šlo, pa čeprav sem parkrat pristala na vseh štirih. "Kako bo tole šele za dol?" me je prešinila misel že, ko smo se drsali proti vrhu, a sem jo raje odgnala, na žalost ne za dolgo.

Po dveh podaljšanih čajih smo se bili namreč prisiljeni spustiti v dolino. Dobesedno. Namesto vrvi smo uporabili vse, kar nam je prišlo pod roke. Ograjo, veje, celo drevesne korenine. Aja, Lovra izvzemam. On je bil danes dvakrat gor in dol, povrhu vsega pa mu niti malo ni šlo v račun, zakaj se midva danes tako obirava. Okej, predvsem jaz. No, saj ... Zdaj pa spi kot klada.

"Lej, ati, tole je kot snowbord. Idealna tehnika za snowbord pravzaprav," je rekel približno 12 let star mulc med podrsavanjem s hriba svojemu fotru, ki se je delal, da je siguren v svoj korak, medtem ko ga je mali prehiteval kot za šalo. "Icebord," sem svoje misli pomotoma izustila naglas. "Ice, ice, baby," mi je odgovoril. Dvanajstletni mulc! Ampak sem se mu morala zasmejati. Če je imel pa prav. Tisto o ledu, namreč. :)

Do konca še: 4 dnevi, 4 naloge. Se beremo jutri.

360. dan: Interne

"Sem imel že motovilec v roki, pa sem opazil berivko in sem vzel raje to. In potem je ena ženska za mano isto naredila. Motovilec nazaj, pa berivko v košaro," je razlagal med večerjo. Pogledala sem ga s privzdignjeno obrvjo in nasmeškom. "Gospa, Maja. Starejša. Gospa."

Začela sem se krohotati. Pa kako me lahko en tako bere, no?! Točno je vedel, v kateri del stavka sem se zapičila. 

Obožujem to komunikacijo med nama. Internih for imava že za cel roman. Večina jih ni za v javnost. Tako ali tako so pa verjetno smešne samo nama. Ampak smešne so pa za znoret. 

Nasmejala sem se danes še parkrat. Recimo, ko je - potem, ko sta se z Lovrom pet minut pregovarjala v kopalnici, naj bo vsaj sekundo pri miru - vzel v roke list papirja, nanj napisal LOVRO: današnji datum in - njegove kilograme. Nato pa list z magnetom pritrdil na hladilnik. "Hahaha, pa ti si zmešan. Saj Lovro nima hrane v hladilniku." "Lubi, saj se ni zredil zaradi briket, ampak zaradi tega, kar midva jeva, a štekaš?!" je odvrnil skrajno resno. Moraš ju imeti rad, kajne? :)

Saj res ... Da ne pozabim: Pred tem sem bila tečna za znoret. Če sem se s tem blogom kaj naučila, sem se to, da se v takšnih trenutkih daleč najbolj obnese, da svojo sitno rito spravim pokonci in na svež zrak. Se je treba prisiliti, pomaga pa vedno. Tudi danes je.

Do konca še: 5 dni, 5 nalog. Se beremo jutri.

359. dan: Silvestrski poljub

Se še spomnite, ko sem vam opisovala svoje lansko silvestrovo? Pa o tistih solzah, ki bi morale biti poljub? No, letos je bilo zelo podobno ... in zelo drugače obenem. S prijateljicami nismo načrtovale kakšnega hudega žura, zato smo se od starega leta dostojno poslovile že nekaj dni prej, za božič in potem v soboto, ko je praznovala naša Lidija. Novoletno jutro sem - kako ironično! - tako kot lani preživela v službi, zato namenoma nisem planirala preveč burne noči. Vrnila sem se na kraj zločina, v center Kamnika, kjer sem s svojim fantom dočakala polnoč. In tukaj se podobnost z vstopom v leti 2014 in 2015 konča.

Ker letos ... Letos sem dobila silvestrski poljub, pa ne enega. In ples in objem in ljubeče besede. Pol minute sva obstajala samo midva, šele nato sva se zavedla ljudi okoli sebe. In takrat sva seveda poobjemčkala in polupčkala tudi njih. Praznovanje novega leta se je zavleklo kar do jutra, a se nisem preveč sekirala. Aja, saj res ... tista včerajšnja mešanica proti vročini je - očitno? - pomagala. Vse je v glavi. Še enkrat več.

Predvsem pa se v 15ko podajam polna adrenalina, novega zagona, načrtov in upanja. V boljši jutri. O čem govorim? Saj ste že prečekirali moj novi dnevnik, kajne? :) Ponosna sem nanj, tako kot na tega, ki ga ravnokar berete. In še enkrat in še tukaj - hvala, ker me spremljate. 

Pa naj bo tudi vaša 15ka takšna. Tudi zalomilo se bo, itak. A bomo vstali in premagali ovire. Svet je vendarle in kljub vsemu lep. Obljubim!

Do konca še: 7 dni, 7 nalog. Se beremo jutri.