114. dan: Okrog in okrog

Nič kaj praznično nisem razpoložena te dni. Medtem ko na facebooku kar mrgoli fotkic iz morja, dopustov in zabav, se sama bolj in bolj zapiram vase. Tale zapis, recimo, nastaja ob kavici, na katero sem peljala samo sebe. In to po tem, ko se že od jutra vozim po naši ljubi Sloveniji - prav tako sama. To ni v moji navadi, če se odpravim na izlet, se namreč vedno v družbi. Obiskala sem meni ljube kotičke, kamor sem zahajala kot otrok, se veliko sprehajala in še več razmišljala.

A dognala nisem nič kaj posebej pametnega. Razen morda to, da bom morala razčistiti nekatere stvari. Ne zaradi drugih, ampak predvsem zaradi sebe. A to itak vem že nekaj časa.

Svoj današnji izlet sem začela na obisku pri mami. Kadar sem v stiski, grem ponavadi k njej. Le kakšen meter stran od njenega groba je visoko grmovje, ob njem pa v spomladanskem času zrastejo velike marjetice. Ivanščice, se mi zdi, smo jim rekli v šoli. Odtrgala sem en cvet in - prav po otroško - iz njega trgala listke. Dve možnosti sta: ostanem ali grem? Zaželela sem si, da bi bilo življenje tako enostavno, da bi odgovor res lahko našla v trganju marjetičinih listkov.
 

Moti me, ker se že lep čas vrtim v krogu in ne naredim nič konkretnega, da bi iz njega izstopila. Ne vem, saj verjetno grem tudi vam s tem jamranjem že malo na živce. Meni bi - na vašem mestu - šla. Ko me je med vožnjo ujel naliv, so po radiu predvajali Tinkarino pesem, s katero nas bo kmalu zastopala na Evroviziji. To ni nič posebej čudnega, saj jo v teh dneh non-stop vrtijo. Ampak danes mi je prišla še posebej do srca. Skladba mi je tako ali tako všeč že od samega začetka, tokrat pa sem bolj doumela tudi njeno vsebino.

Ko nebo ne bo imelo
pravih idej,
spet bo najin čas,
da bi sijala.
Spet vse bo isto,
spet vse bo tisto,
kar je bilo.

Le srce bo tisto,
ki ne bo več isto.
Kar je bilo,
vse, kar je bilo.

Do konca še: 251 dni, 251 nalog. Se beremo jutri.