Takšnih, ki bi za svoj dober položaj šle tudi prek trupel, sem v svojem življenju spoznala kar nekaj. Zato nikoli nisem bila pristaš izključno ženskega kolektiva. Mislim, da to ne vpliva dobro na klimo bodisi na faksu bodisi v podjetju, v družbi nasploh. In ko sem se danes na DM-ovem teku za ženske pojala po Rožniku, sem srečala kar nekaj "komolčaric" (v dobesednem smislu). :) A niti približno to ni pokvarilo vzdušja današnjega dne. Pod črto: bilo je odlično!
Več kot 8000 pripadnic nežnejšega spola v enakih, mordih majčkah, ki smo kot čebelice brnele po ljubljanskem parku - to je brez dvoma presunljiv prizor. In če sem že omenila komolčarice, bom omenila tudi tisto veliko večino, zaradi katere sem bila ponosna udeleženka tega dogodka. Povsem običajne ženske, dekleta, mamice, tudi starejše gospe, ki kljub nenormalno hitremu življenjskemu tempu še znajo. Si vzeti čas zase in za prijateljice. Da skupaj naredijo nekaj dobrega za svoje počutje. Na to smo lahko upravičeno ponosne.
Ko sem po desetih kilometrih pritekla v cilj - mislila sem, da mi bo težje, pa je tista urica po nadvse ljubki trasi presenetljivo hitro minila - sem s svojimi puncami rajala še celo popoldne. Najprej na makaronih pod šotorom v Tivoliju, nato na vročem soncu s Čuki, s katerimi smo poskakovale na znane melodije, za piko na i pa nas je Alenka povabila še na tortico v nek fensi lokal v Smlednik, kjer dela njen fant. Prešvicane in pomendrane smo uživale v odlični slaščici in se za okolico finih ljudi okoli sebe bolj malo menile. Če vprašata mene: raje sem ženska, ki po desetih kilometrih teka nagnetena na klopci pod šotorom jé makarone, kot pa ena tistih, katere edino poslanstvo je biti lepa, pa četudi jo potem njen multimilijonar v mercedesu pripelje na osemhodni meni v Smlednik. Tortica je bila pa vseeno ena a! ;)Do konca še: 221 dni, 221 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar