Ne vem, zakaj sem se spomnila na to, ko smo po kosilu za hišo zlagali drva. Verjetno, ker je bilo treba paziti, da se jih sestavi v neko smiselno celoto. Čeprav mislim, da nisem preveč praktičen tip, so mi takšna dela všeč. Predvsem zaradi družbe in ker je, ko je delo končano, lep občutek, da smo stopili skupaj in nekaj naredili. Nič posebnega sicer, pa vendar. In pivo v družbi mojih se je po tem še toliko bolj prileglo. Aja, mimogrede, po temle sem bila pošteno izmučena. Na vročem soncu je premetavanje drv kar huda rekreacija.Razmišljam, kako je trenutno s puzzlami v mojem življenju. In ugotavljam, da je katastrofa. Ustvarjam neko sliko, pa se mi še niti približno ne sanja, kakšno. Delčki sestavljanke so razmetani vsepovsod, jaz pa sem že malodane na robu obupa. "Madona, kaj bo šele s tabo, ko boš pred menopavzo," me je danes pohecal prijatelj, ko sem mu javkala, kako raztreščena sem zadnje dni. Vem, da je bilo v tem hecu kar precej resnice. "Ja, lej, ženska sem. Ne teži," sem mu odgovorila. In bila kar malo užaljena. "Ne vem, kaj so vsi tako sitni zadnje dni," sem potem vsa namargodena rekla stricu. "Maja, a ni to malo čudno? Da so vsi okoli tebe sitni, samo ti nisi. To je tako kot tisti vic, ko Mujo sliši po radiu opozorilo, da se po avtocesti nek norec pelje v napačno smer. In on pokliče na postajo: 'Pa ne eden, tisoč jih je!'" "Ha-ha, ful smešno!" "Daj no," se je zasmejal, me objel čez ramena in mi pomežiknil. "Vse bo še okej."
Do takrat se bom pa tolažila z mojo najljubšo risano junakinjo. Tudi ona je bila v konfliktu sama s sabo, ampak njena zgodba se konča - pravljično. Tudi moja se bo. Kajne?
Do konca še: 242 dni, 242 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar