120. dan: Velika slika

"Berem tvoj blog. So nekam čudni dnevi, ane? Tudi jaz jih imam," mi je rekla sodelavka, ko sva pili prvo kavo in zraven malo po babje pojamrali. Takoj je bilo za odtenek lažje. Kaj pa vem, ljudje smo pač takšni - radi vemo, da nismo sami v tem zosu, ki se mu reče življenje. Ne da bi ji privoščila slabo, daleč od tega, samo nekoliko pa, priznajmo si, odleže, če ti nekdo iskreno reče, da te razume. Sploh, ko nisi najbolje razpoložen. In, roko na srce, se s takšnim človekom lažje pogovarjaš, kot pa z nekom, ki vedno trdi, kako perfektno je vse. Perfektna služba, perfekten partner, perfektni prijatelji, perfekten dopust. Japajade.

"Veš, sem ugotovila, da si samo ne smem risati velike slike. To me je še vedno zamorilo. Moram bolj živeti za tukaj in zdaj in manj razmišljati o tem, kaj še bo, kaj je že bilo in česa nimam, pa bi po vseh standardih morala imeti," je razpredala dalje. In dala sem ji prav. "Ja, se strinjam. Življenje že samo po sebi prinaša dovolj težav, če si jih še sami non-stop ustvarjamo, ker se sekiramo, kaj smo in kaj ne ... Saj bi se nam še zmešalo!"

Po delavniku sem se odpravila do prijateljice Urške. Ona je ena tistih oseb, ki ji lahko rečem samo - kapo dol! Pri 29 letih z možem in čudovito hčerkico živi v svoji hiši. Resda še ni čisto končana, ampak toliko je že urejena, da mlada družinica brez težav biva v njej. Počasi končujeta tudi detajle, z njenim Borisom pa sta si vse ustvarila z lastnim trudom. Okej, saj jima ob strani stojijo tudi njuni družini in prijatelji, ampak še zdaleč jima ni bilo vse prinešeno na pladnju. Ponudijo se za kakšno delo, da jima ni treba plačati vsakega mojstra posebej. Sicer pa že leta in leta varčujeta in pazita na vsak evro. Ki ga prigarata. Oba. S tem sta - sicer povsem nehote - velik opomnik moji generaciji. Mladi radi tarnamo, da se v teh časih ne da. Niti do stanovanja, kaj šele do hiše. Pa to ne drži. Le vizijo je treba imeti. In pravega človeka, ki bi to delil s teboj. Urška in Boris sta dokaz za to.

"Sicer se nimam pravice vmešavati, ampak vseeno: boš morala razčistiti, čas beži, saj veš," mi je - vem, da dobronamerno - potrkala na vest. Seveda je to letelo na moj nerazčiščen ljubezenski odnos. In tudi njej sem morala - dati prav! Pa čeprav zagovarja točno nasprotje tistega, kar sva se zjutraj pogovarjali s sodelavko. 

Velika slika torej more biti, saj večno ne bom mogla živeti tako, kajne? Ampak na silo ne gre, tudi to vem. "Zaenkrat se bom morala zadovoljiti z nekim srednjim formatom," sem razmišljala, ko sem svoji skupinici Sredini pohodi ušla nekoliko naprej in v svojem tempu sopihala proti vrhu Primoža. Neko vizijo že imam, sicer ne bi že 120 dni brali mojih zapisov. Ampak ali me to vodi v pravo smer? Bog ve. Upam na najboljše.

Do konca še: 245 dni, 245 nalog. Se beremo jutri.