143. dan: Petek zvečer

... bi najbrž moral izgledati drugače. Sedim v trenirki in razvlečeni majici, jem češnje in besno tipkam po računalniški tipkovnici. Odgovarjam na maile, pripravljam tekste za naslednji teden, urejam dokumente in nenazadnje se oglašam vam, dragi moji. Najbrž bi morala ravno nanašati zadnjo plast maskare na trepalnice in biti v kakšnih hudih džinskah in novem topu. Ampak veste kaj? Prav nikamor se mi ne da. Zabubljena na kavč bom mogoče pogledala kakšen dober film ali pa se bom preprosto zvalila v posteljo in si privoščila lepotni spanec.

Naporen teden je bil. Poln čustev in praznine obenem. Bila sem izgubljena, pa najdena in spet izgubljena. Kaos. Bolečina. Smeh. Solze. Prijateljice. Razumevanje. Iskrenost. Iskrenost na kvadrat. Nastrojenost. Pohvale. Kritike. Solidarnost. Ganjenost. Hvaležnost. A kaos sem že omenila? No, to.

Se bom spet poskušala orientirati na nekaj, kar mi je zagotovo polepšalo iztekajoči se delavnik: mala Tija, sončica iz Trzina. V imenu bralcev Slovenskih novic sem njej in njenima staršema izročila ček v vrednosti 1500 evrov. Bil je lep trenutek, poln čustev. Deklica mi je nekje sredi intervjuja spet zlezla v naročje in mi še enkrat ukradla srce. Nežno me je stisnila za prst, kot bi mi naročila (pri štirih in pol žal še ne govori): "Reci jim hvala." Bom, draga moja, bom.

Jutri me na teku za ženske čaka deset kilometrov po Ljubljani, zato sem bila danes - kar se telovadbe tiče - manj aktivna. Občutki? Kaj pa vem, skoraj tremo imam. Že cel teden se čutim malo zakrnelo, upam, da bom zjutraj uspela preklopiti misli in da se bom z veseljem podala v ta izziv. 

Za danes pa samo še: lahko noč. Ja, vem, petek je in ura je 19.46. Emšo al' kaj? Resno mislim: lahko noč.

Do konca še: 222 dni, 222 nalog. Se beremo jutri.