Ko sem bila majhna, so pol moje potovalke za na morje zasedle knjige. Spomnim se, da sem jih enkrat na enotedenske počitnice nesla 12. Pa mi jih je tri dni pred koncem zmanjkalo, tako da je ati v mestu poiskal knjigarno. Prinesel mi je Matildo, seveda v hrvaščini. Čeprav jezika nisem obvladala, sem jo prebrala od prve do zadnje črke. Še danes z rumeno-oranžnimi platnicami krasi mojo knjižno polico. Ne toliko zaradi vsebine, ampak zaradi spomina na lepe in brezskrbne otroške dni.
Ljubezen do knjig se me drži še dandanes. A velikokrat tarnam, da mi za branje zmanjka časa. Ker mi ga res. Ali pa sem, ko se uležem v posteljo, tako utrujena, da me po dveh straneh preprosto zmanjka. Ne ker bi bila knjiga tako dolgočasna (vsaj ne vedno). ;) Ampak zato, ker dejansko postanem tako zaspana, da se mi oči same od sebe začno zapirati.
Na tem dopustu sem se res uspela sprostiti. Tako na off kot sem zadnjih pet dni že dolgo, ampak reeees dolgo nisem bila. In sem zato namesto po detektivki ali kakšnem ljubezenskem romanu segla po eni vsebinsko morda malce zahtevnejši knjigi. Ki sem jo enkrat po delčkih že brala, pa mi je bila tako všeč, da sem jo z veseljem spet prijela v roke. Ker me polni z energijo, ker me uči in zabava hkrati.Na mojem priznanju za osvojeno bralno značko ob koncu nekega šolskega leta piše: "Knjiga je prijateljica duše." Drži kot pribito.
Do konca še: 163 dni, 163 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar