Ker sem v soboto malo zašla, sem se odločila, da bom izgubljeni dan nadomestila malce drugače. O enotedenski dieti z zeljno juho mi je pravila že moja zelo dobra prijateljica, ki se je loti vsako leto, ponavadi po kakšnih praznikih. "Pa saj je fajn, se bo vsaj v blogu malo dogajalo," sem ji rekla, ko sem jo vprašala za recept. Po službi sem se najprej spravila tečt, nato pa v kuhinjo. Že prej sem se ustavila v trgovini in nakupila vse potrebne sestavine. Oborožila sem se še s čajem, ker se za sedem dni odpovedujem kavi (!), alkoholu (!!) in vsem ostalim nezdravim stvarem (!!!).
"No, pa pejmo," sem si rekla in začela odpirati vrečko, eno za drugo. Že v trgovini se mi je zdelo, da je to res veliko zelenjave, ko pa sem si vse skupaj zložila na pult, sem postala že skeptična: a vse to bo šlo v en lonec?! "Pa že, če tako piše!" sem se mirila in začela rezati zelenjavo na majhne koščke, tako kot je navedeno v receptu. No, nekje na polovici mi je postalo jasno, da vsega niti slučajno ne bom spravila v samo en pisker.
Za vsak slučaj sem še enkrat poguglala za recept. Ja, res piše ena cela zeljnata glava in ja, res piše šest velikih čebul. Tudi ostale stvari na mojem pultu so se količinsko ujemale z navodili za dieto. "Ne vem, kakšne lonce imate vi, ampak meni se moji ne zdijo tako majhni. Tako da, sorči, tole nekaj ne štima," sem imela monolge, ko sem iz omare vlekla dodatno posodo. Na koncu sem napolnila dva lonca - in to do vrha!
Vse skupaj sem prelila z vodo, dodala nekaj paradižnika in začimb za okus (seveda samo, kar je dovoljenega) ter vse skupaj postavila na majhen ogenj. Po 15 minutah naj bi bila zelenjava že kuhana, a toliko izkušenj za štedilnikom že imam, da sem vedela, da tudi to ne bo šlo skozi. "Kaj, a bo ta zelje zdej kej skup padu, a bo čorba tako gosta, da bo žlica kar sama noter stala?!" sem se še malo pogovarjala sama s sabo. Šele po dobri uri je enolončnica dobila pravo strukturo. Vsaj mislim.
Sem poskusila in ... Čisto iskreno - pričakovala sem, da bo okus boljši. Načeloma imam zelo rada juhe, enolončnice in jedi na žlico, ampak ta mineštra res ni nič posebnega. In to bom zdaj jedla sedem dni, en cel teden!!! Zato pa sem si prejle - še enkrat, čisto iskreno - naredila sendvič. In si zatem odprla še ta veliko milko z lešniki. Kaj?? Z dieto začnem jutri, danes se lahko še najem!!
Mimogrede, spotoma sem sklenila še nekaj: če se že spravljam na prečiščevalno kuro za telo, se bom spravila še na prečiščevalno kuro za dušo. Ker sem ugotovila, da je življenje precej lažje, če od ljudi pričakuješ manj. Tako ne moreš biti razočaran, lahko si le pozitivno presenečen. Včasih me je žrlo, da bom s takšnim razmišljanjem izgubila priložnost za ljubezen. Pa ni res. Ker tisti, ki ti jo je pripravljen dati, pride (in ostane!) pri tebi in s tabo - sam od sebe!Do konca še: 170 dni, 170 nalog. Se beremo jutri.
P. S. 1: Tisti, ki me res dobro poznajo, pravijo, da sem - ko sem lačna - malo sitna. Samo povem, da se ne boste čudili zapisom v prihodnjih sedmih dneh. ;)
P. S. 2: Če bi se mi kdo pridružil pri temle enotedenskem podvigu: recept in navodila za dieto najdete tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar