Bržkone so mi bile tudi zato pobarvanke blazno všeč. Od črte do črte sem imela prostor, ki sem ga lahko oblikovala po svoje. A vendar le znotraj neke oblike. Če sem z barvico po pomoti zašla čez, sem se jezila. Meje so me nekako pomirjale. Moj neukrotljivi karakter jih pravzaprav rabi. Še kako rabi.
A zgodi se, da kdaj zavestno potegnem z barvico čez črto. Morda zato, ker mi je dolgčas. Ali ker mi to daje občutek svobode. Ali pa se samo rada nerviram. Kaj pa vem!
Včeraj ponoči bi morala najbrž ostati lepo v postelji. Pa nisem! Prestopila sem vse meje in to zavestno. Nisem razmišljala, nisem hotela razmišljati. Samo prepustila sem se. Seveda je nastala štala. Kdo pa mara poredne deklice, ki namesto da barvajo od črte do črte, vse pokracajo?!Nič hudega. Ker se poznam in vem, da bom kmalu spet lahko pokazala lepo sliko. Do takrat pa ... No, do takrat bom poskušala uživati v svoji nagajivosti. Danes, recimo, sem večino popoldneva preživela v postelji. Vem ja, sonce je zunaj, lahko bi šla teči ali na pohod. Pa nisem šla. Na hitro sem naredila par trebušnjakov, to je pa tudi vse. Sem pač poredna. Priznam.
Do konca še: 187 dni, 187 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar