194. dan: Med dvema ognjema

Živi in pusti živeti je vsekakor eden tistih motov, ki se jih skušam držati v življenju. Vsak dan posebej. Zato se vsakič, ko me prime, da bi se pridružila kakšni debati, da ta je pa tak in tak, skušam opomniti - da tega nimam pravice početi. Ker ne poznam ozadja. Še predobro vem, kakšen je občutek, ko ti nekdo sodi, ker misli, da o tebi ve vse, v resnici pa te sploh ne pozna. Ali pa preprosto sklepa na podlagi tistega, kar misli, da ve. Ljudje takšni pač smo, že po naravi. In tega se je dobro zavedati, da vsaj kdaj pa kdaj dojamemo, kako škodljivo je lahko takšno razmišljanje.

Ko sva zadnjič sedeli z mojo Urško na kavi, te so nekako najin sobotni ritual, sva debatirali ... Pravzaprav sploh ne vem več o čem. Spomnim pa se, da sva prišli do zaključka, da je odnos med dvema človekoma zares jasen izključno in samo njima (pa še to ne vedno). :) Prijateljice so velikokrat moj kompas in kažipot. A odločam se še vedno na podlagi tega, kar čutim. In naj jim še tako razlagam, kakšen odnos imam z nekom - posledice bom nosila jaz. Ker je nekomu tretjemu včasih preprosto nemogoče pojasniti (pa naj te pozna še toliko let), kaj točno se dogaja s tabo in tvojim partnerjem, bivšim ali potencialnim. Jaz to razumem, one pa tudi. Ker se jim dogaja isto. In smo hvalabogu toliko zrele, da se tega zavedamo in to spoštujemo.

Moj omiljeni pisec don Miguel Ruiz je enkrat ugotovil: "Ne jemljite osebno tega, kar ljudje delajo, čutijo, mislijo ali rečejo. Imajo svoje mnenje, ki sloni na njihovem vrednostnem sistemu. Kar koli torej mislijo o vas, pravzaprav mislijo o samih sebi."

Nedeljsko popoldne je bilo prijetno. Malo sem bila varuška, predvsen pa sem veliko uživala. Soparno vročino sem premagovala s plavanjem. Spočila sem se. Da bom pripravljena za nove izzive. A kakšne? Povem jutri. ;)

Do konca še: 171 dni, 172 nalog. Se beremo jutri.