82. dan: Ljubimec

Po psihično napornem dnevu in večeru sem si zaželela samo njega. Moj pobeg. In z vsakim kilometrom, ki sva ga naredila skupaj, sem se počutila bolje. Končno sem bila osvobojena. Vsaj za nekaj ur sem se znebila vseh spon, ki me težijo.

Vstala sem že navsezgodaj in se odpeljala sončnemu vzhodu naproti. Bila sem sama z njim, vseskozi je igrala glasba po mojem okusu. Idealna družba. To me je pomirjalo, na trenutke sem celo dobila lažen občutek, da je vse v mojem življenju okej. Verjetno zato, ker sem vedela, da se bom danes lahko posvetila samo njemu in se ne bom ukvarjala s popolnoma nobeno drugo stvarjo. Ker danes je bil dan za mojega ljubimca. Za mojega Opla.

Že pred časom sva se s prijateljico dogovorili, da bova skupaj obiskali tečaj varne vožnje na Vranskem. No, v resnici me je za to najprej navdušil brat, ki mi je dejal, da to ni samo zelo uporabno, ampak tudi nadvse zabavno. Ne bi se mogla bolj strinjati. Priporočam vsem. Res.

Dolgo sem živela v prepričanju, da je avto nekaj, kar ni zame. A nato sem šokirala samo sebe in ugotovila, da mi je vožnja pisana na kožo. In ko pride takšno jutro, ko bi rad samo pobegnil, je najlepši občutek, ko se od vsega, kar te boli, lahko kar odpelješ. Dobesedno. Verjetno je naključje, da sem se tako počutila prav danes. Kakorkoli, nedelja, preživeta na cestnem poligonu, kjer sem si lahko dala duška, je bila kot naročena.

Šele pozno popoldne sem se vrnila domov, več moči kot za kratek sprehod danes nisem našla. Jutri je ponedeljek. Z vsemi težavami in obveznostmi ter z vso svojo realnostjo vred. Nič kaj prijetno. A zdajle se ne bom obremenjevala: dan je bil lep in samo še padla bom v posteljo. In bom pobegnila še enkrat. V svet, ki ne obstaja.

Do konca še: 283 dni, 283 nalog. Se beremo jutri.