72. dan: ZDA

Tega sem se najbolj bala. In se bojim še vedno. Nesprejemanja. Pa ne od ljudi, ki me opravljajo po kamniških lokalih in ki me poznajo le na videz ali me sploh ne. Ne bom rekla, da mi je za to vseeno, ker mi ni. Preveč sem občutljiva, čeprav se bom morala počasi navaditi, da je debela koža, takšna kot jo imajo sloni, obvezna oprema, če želim vztrajati pri tem projektu. A zares boli samo, kadar te ne sprejemajo najbližji.

Včeraj zvečer, ravno ko je bila zabava ob rojstvu male Julije na vrhuncu, me je presenetil SMS. Na žalost z negativno vsebino. Ne bom ovinkarila: atiju kolumna ni bila všeč. Meni, da je to preveč intimna zadeva, ki je ne bi smela dati v časopis. ... Že ko sem samo preletela vsebino njegovega sporočila, so me zalile solze. Umaknila sem se od razposajene družbe in poskušala nekajkrat globoko vdihniti in se umiriti. Ponavadi pomaga. Včeraj ni.

Najbolj boli kritika, za katero sam pri sebi veš, da je vsaj deloma resnična. In ne morem reči, da ati nima prav. Ker ima. Samo ne razume. Zato obsoja. In to ne povsem neupravičeno.

Tolažbo sem v tistem hipu iskala v človeku, ki je bil takrat zraven. In ki me že od vsega začetka ne podpira. Kako bi me torej tokrat? Čeprav, to moram priznati, sem opazila korak naprej: trudi se. Trudi se, da bi razumel. Že to je ogromno.

Po nekaj trepljajih po rami, češ naj si ne jemljem toliko k srcu, je le priletelo iz njegovih ust to, kar si res misli. "Veš, ti si kot ZDA. Oni mislijo, da lahko delajo, kar hočejo, in da se mora ves svet ravnati po njihovih pravilih. Ti to pričakuješ od nas. Od vseh, ki smo ti blizu. Da bomo svoje življenje prilagodili tvojemu." Čeprav sem se ob tem počutila kot grozna in brezčutna in nadvse sebična oseba, me je ta primerjava v nekem čudnem smislu razvedrila. "Jaz sem kot ZDA. Katastrofa!" sem mu v joku odvrnila. Oba sva se žalostno nasmehnila.

Saj pravim: najbolj boli kritika, za katero veš, da je vsaj deloma resnična.

To sem danes pravila Mihu na poti na Primoža. "Maja, jaz tega ne dojemam tako. Res ne. In če je že ravno omenil ZDA: oni so takšni zaradi nečastnih namenov. Ti pa bi samo rada rasla. In se postavila na noge. To je nekaj povsem drugega," je rekel. Verjela sem mu. Pa ne zato, ker bi v tem iskala uteho. On pač spada v skupino ljudi, ki sprejemajo, morda v meni in moji zgodbi celo najdejo nekaj zase. Zato me radi berejo in me podpirajo. Nezlagano podpirajo. Drugim se bom s tem početjem vedno zdela predrzna, celo bizarna. Tako bizarna, kot je v svoji politiki ZDA. In to me tako žalosti, da bi včasih kar obupala. Zares slab občutek je, ko spoznaš, da bi lahko celo gore premaknil, pa od določenih ljudi, ki jih imaš rad, ne boš dobil priznanja. Nikoli.

Mi pa vaših več kot 50.000 klikov v dveh mesecih in pol pove, da nekaj vseeno delam prav. Sem vesela. Čeprav z grenkobo v srcu.

Do konca še: 293 dni, 293 nalog. Se beremo jutri.