67. dan: Spomini s semeni

Včeraj zvečer sem na praznovanju Nininega rojstnega dne spila kakšnega jacka preveč. Sploh ni bilo nobene panike, bili smo prav luštni, ravno prav, da smo zelo jasno (morda tudi glasno) izražali svoja mnenja. Pogovor nas je med drugim zanesel na obujanje spominov. "To mormo ponovit! It spet v Lucijo. Tko kot smo šli tkrt, k sm bil 18. Ista zasedba, res to mormo it!" je bil vzhičen Domen. "Lej, tut če boste šli v točno takšni zasedbi, ne bo več isto! Ker si se ti spremenu, ker ma vsak svoj lajf, ker je drugač. Ne pravm, da se ne morte met luštn, ampak tko, kot je blo, tazga vzdušja, takšnih scen, kot ste jih takrat mel, ne bo več. A štekaš?" sem pametovala nazaj. Okoli tega sva se "pričkala" še nekaj časa. Še dobro, da se je vsaj stric Jack ves čas strinjal z obema. ;)

Verjetno imamo vsi spomine na The Morje. Ali na The Počitnice. Na nek dogodek iz preteklosti pač, ki nam bo vedno narisal nasmeh na obraz. Jaz, recimo, se bom večno spominjala dopusta na Korčuli. Bilo je ob koncu srednje šole, ko sva z Anjo popokali kufre in se odpravili na morje z večjo družbo, večine nisva niti dobro poznali. A že ko smo se vozili po jadranski magistrali, je postalo jasno, da smo odlična klapa. Bilo je odbito, odštekano, veselo, mladostno, razigrano, bilo je noro. Res noro. Tistih 14 dni bom pomnila tudi pri stotih letih. Če jih bom seveda doživela.

A naivno je misliti, da bi to lahko ponovili. Vsak od nas ima zdaj svoje življenje, z večino sploh nismo več v stikih, čeprav se, ko se srečamo, vedno lepo pozdravimo. Tisti dopust bo v meni vedno vzbudil grenko-sladke spomine. Imela sem se tako dobro, da si včasih zaželim, da bi se lahko kar teleportirala v tisti čas, v tisto dalmatinsko vasico. A obenem mi je jasno, da to ni mogoče.

O tem sem razmišljala še tudi danes, ko sem pakirala sendviče za na Veliko planino. Jutri se z mojo sedanjo družbo namreč odpravljamo na celodnevni izlet, startali bomo iz Stahovice, tura bo torej kar dolga. Gre pravzaprav za poseben projekt, ki mi bo pri tem blogu prišel še kako prav: dogovorili smo se, da letos pa res gremo na Triglav in jutri bo storjen prvi korak k temu. Skupaj bomo namreč nabirali kondicijo, zato se bomo v prihodnjih mesecih odpravili na čim več takšnih pohodov, potem pa konec poletja brez kakšnih težav osvojili najvišji slovenski vrh.

Ko sem danes popoldne torej zavijala sendviče v alufolijo, sem v svoji bližini začutila - mami. Ja, vem, sliši se noro, ampak je res. Težko je to razložiti (morda me razumete tisti, ki ste že izgubili kakšno vam ljubo osebo), ampak v nekih trenutkih jo res prav čutim ob sebi. Ob spominu nanjo in na to, kako mi je pred leti ona delala sendviče za naslednji dan, ko smo se odpravili na kakšen družinski pohod, so se mi v očeh nabrale solze. "Ja, vidiš, mami, to imam pa po tebi," sem ji rekla v mislih, ko mi je pogled ušel na čokoladko Toblerone. "To je za moč! V hribih to rabiš!" mi je vselej rekla in mi zraven pomežiknila. Še zdaj jo točno vidim, kako je to naredila.

Moji sendviči za jutrišnji pohod na Veliko planino so zelo spominjali na tiste, ki mi jih je delala mami. Enaka salama, enak sir, enaka vložena paprika. A ko sem jih pogledala, sem opazila spremembo. Ker se beli moki zdaj že nekaj časa izogibam, sem si namesto navadnih žemljic kupila polnozrnate in s semeni. Mamini sendiviči so bili narejeni iz kajzaric.

S sedanjostjo in s spomini je podobno kot z mojimi sendviči. Lahko je zelo podobno, a isto ni. In ne bo nikoli. Ker časa se nazaj zavrteti pač ne da.

Do konca še: 298 dni, 298 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Ne, nisem pozabila na telovadbo. Danes sem prvič naredila 140 trebušnjakov. Naslednjič se v dokaz še posnamem, da tako izpolnim tole obljubo. :)