145. dan: Nekoga moraš imeti rad

... pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine.
(Ivan Minatti)

1. Zajtrk v postelji
Ki ga nisem nikomur pripravila že mesece. Danes pa. Ker nekoga moraš imeti rad. Sploh če ta nekdo potrebuje čutečo dlan, prijateljski pogled, nežno gesto.

2. Pozdrav male koze
Nekje ob potoku Čerinščica, na poti proti bolnici Franji. Prijetno je bilo pokramljati z njo.

3. Več kot razmigovanje
Že pred vstopom v partizansko bolnico, so na ta sveti kraj za slovenski narod opozarjale table. "A tukaj so nosili ranjence?!" sem mu rekla, medtem ko sem sopihala po stopnicah, narejenih čez skalnate grebene. "Jaz že sama sebe težko nesem," sem se nasmehnila. Manj za šalo, bolj za res. Se Slovenci sploh zavedamo, kako ponosni smo lahko na svoje prednike?

4. Sveti kraj
Še enkrat: se Slovenci sploh zavedamo, kako ponosni smo lahko na svoje prednike? Kje smo izgubili to enotnost in iskreno povezanost?

5. Izjemne
Kaj vse zmoremo predstavnice nežnejšega spola, so že veliko pred nami dokazale pogumne borke. Pa saj to, kako izjemne smo lahko ženske, sem povedala že včeraj, a ne? Na poti domov sem razmišljala, zakaj, za vraga, po dr. Franji in njenem življenju še ni posnet noben celovečerec. Filmarji, kje ste? To bi bila zagotovo (in upravičeno) uspešnica!

6. Poklicna deformacija
Da pisalni stroji v meni vzbudijo posebne občutke, najbrž - glede na moj poklic - niti ni čudno. Tega, z zgodovinsko vrednostjo, razstavljenega v eni od barak v Partizanski bolnici Franji, pa sem morala ujeti v svoj objektiv.

7. Njam, njam.
Gobovo juho obožujem že od nekdaj. Če je ta še lično postrežena v hrastovi senčki na vrtu simpatičnega gostišča in če jo lahko delim s posebno osebo, pa je njen okus že skoraj magičen.

8. Nostalgija
Bela kava pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem pri Poljanah. In ob njej obujanje spominov na srednješolskih dni. Visoška kronika, ki je bila tudi del obveznega čtiva na moji maturi (ah, kje je že to?!), je še vedno ena mojih najljubših knjig. Pa Cvetje v jeseni ... Ah, cvetje v jeseni.

9. Pika na i

Da je to ena lepših nedelj v zadnjem času, je poskrbela še moja Urška, ki mi je poslala prispevek za rubriko Druga perspektiva. Objavljen bo jutri. Hvala. Rada te imam!

Do konca še: 220 dni, 220 nalog. Se beremo jutri.

144. dan: Ženska (ne)moč

Okoli tega, da sem ženska, sem vedno imela mešane občutke. Mislim, da imamo čudovito, a tudi težje poslanstvo kot moški. Na prvi pogled smo šibke, a vendar močne. Prilezle smo daleč, izborile smo si marsikaj, a, roko na srce, smo velikokrat še vedno v podrejenem položaju. To je dediščina naših prednic ali - če hočete - matere narave, takšna je naša zgodovina. Morda pa imamo zato v genih, da smo borke. Včasih smo ambiciozne tudi na nepravi, celo škodljivi način. 

Takšnih, ki bi za svoj dober položaj šle tudi prek trupel, sem v svojem življenju spoznala kar nekaj. Zato nikoli nisem bila pristaš izključno ženskega kolektiva. Mislim, da to ne vpliva dobro na klimo bodisi na faksu bodisi v podjetju, v družbi nasploh. In ko sem se danes na DM-ovem teku za ženske pojala po Rožniku, sem srečala kar nekaj "komolčaric" (v dobesednem smislu). :) A niti približno to ni pokvarilo vzdušja današnjega dne. Pod črto: bilo je odlično!

Več kot 8000 pripadnic nežnejšega spola v enakih, mordih majčkah, ki smo kot čebelice brnele po ljubljanskem parku - to je brez dvoma presunljiv prizor. In če sem že omenila komolčarice, bom omenila tudi tisto veliko večino, zaradi katere sem bila ponosna udeleženka tega dogodka. Povsem običajne ženske, dekleta, mamice, tudi starejše gospe, ki kljub nenormalno hitremu življenjskemu tempu še znajo. Si vzeti čas zase in za prijateljice. Da skupaj naredijo nekaj dobrega za svoje počutje. Na to smo lahko upravičeno ponosne.

Ko sem po desetih kilometrih pritekla v cilj - mislila sem, da mi bo težje, pa je tista urica po nadvse ljubki trasi presenetljivo hitro minila - sem s svojimi puncami rajala še celo popoldne. Najprej na makaronih pod šotorom v Tivoliju, nato na vročem soncu s Čuki, s katerimi smo poskakovale na znane melodije, za piko na i pa nas je Alenka povabila še na tortico v nek fensi lokal v Smlednik, kjer dela njen fant. Prešvicane in pomendrane smo uživale v odlični slaščici in se za okolico finih ljudi okoli sebe bolj malo menile. Če vprašata mene: raje sem ženska, ki po desetih kilometrih teka nagnetena na klopci pod šotorom jé makarone, kot pa ena tistih, katere edino poslanstvo je biti lepa, pa četudi jo potem njen multimilijonar v mercedesu pripelje na osemhodni meni v Smlednik. Tortica je bila pa vseeno ena a! ;)

Do konca še: 221 dni, 221 nalog. Se beremo jutri.

143. dan: Petek zvečer

... bi najbrž moral izgledati drugače. Sedim v trenirki in razvlečeni majici, jem češnje in besno tipkam po računalniški tipkovnici. Odgovarjam na maile, pripravljam tekste za naslednji teden, urejam dokumente in nenazadnje se oglašam vam, dragi moji. Najbrž bi morala ravno nanašati zadnjo plast maskare na trepalnice in biti v kakšnih hudih džinskah in novem topu. Ampak veste kaj? Prav nikamor se mi ne da. Zabubljena na kavč bom mogoče pogledala kakšen dober film ali pa se bom preprosto zvalila v posteljo in si privoščila lepotni spanec.

Naporen teden je bil. Poln čustev in praznine obenem. Bila sem izgubljena, pa najdena in spet izgubljena. Kaos. Bolečina. Smeh. Solze. Prijateljice. Razumevanje. Iskrenost. Iskrenost na kvadrat. Nastrojenost. Pohvale. Kritike. Solidarnost. Ganjenost. Hvaležnost. A kaos sem že omenila? No, to.

Se bom spet poskušala orientirati na nekaj, kar mi je zagotovo polepšalo iztekajoči se delavnik: mala Tija, sončica iz Trzina. V imenu bralcev Slovenskih novic sem njej in njenima staršema izročila ček v vrednosti 1500 evrov. Bil je lep trenutek, poln čustev. Deklica mi je nekje sredi intervjuja spet zlezla v naročje in mi še enkrat ukradla srce. Nežno me je stisnila za prst, kot bi mi naročila (pri štirih in pol žal še ne govori): "Reci jim hvala." Bom, draga moja, bom.

Jutri me na teku za ženske čaka deset kilometrov po Ljubljani, zato sem bila danes - kar se telovadbe tiče - manj aktivna. Občutki? Kaj pa vem, skoraj tremo imam. Že cel teden se čutim malo zakrnelo, upam, da bom zjutraj uspela preklopiti misli in da se bom z veseljem podala v ta izziv. 

Za danes pa samo še: lahko noč. Ja, vem, petek je in ura je 19.46. Emšo al' kaj? Resno mislim: lahko noč.

Do konca še: 222 dni, 222 nalog. Se beremo jutri.

142. dan: Pozor, hudo iskrena!

"A misliš, da ne pristopijo, ker jih je strah, da bo vse zelo hitro postalo javno?" mi je včeraj napisal eden od bralcev bloga, sicer moj virtualni prijatelj s facebooka. Izjava, ki je seveda letela na moje ljubezensko življenje oziroma na moje bivše/potencialne partnerje, me je kar malo podžgala. Predvsem zaradi dogodkov, ki so temu sledili, pa sploh niso povezani z njim.

Naj mi moj FB kolega ne zameri, ker tole ne leti osebno nanj, ampak vseeno bi rada nekaj stvari pojasnila kar javno: naveličana sem ljudi, ki mislijo, da o meni vedo vse. Vem, da se na prvo žogo zdi, da imate za to vso pravico, saj se vam dnevno razgaljam kar sama. Prostovoljno. A to še ne pomeni, da me dejansko poznate. Pa da ne bo nesporazuma: nič zlaganega ni v mojem blogu, vsi zapisi so odsev tistega, kar se mi res dogaja, tistega, kar res čutim. A če pišem o ljubezni ali o tem, da bom nekomu povedala, da ga imam rada ali o tem, da nekoga pogrešam, to še ne pomeni, da to leti izključno na moške partnerje, torej na (bivše) fante. Zato vam polagam na srce: ne sklepajte prehitro, ne mislite, da veste vse, ne obsojajte na podlagi nekih besed, ki ste jih interpretirali po svoje.

Marsikateri dogodek namenoma zabrišem, zavijem v tančico skrivnosti. Ne da bi zavarovala sebe, ampak da bi zavarovala tiste, ki mi kaj pomenijo. Moje najbližje prijateljice, ki me podpirajo od prvega trenutka, ko je začel nastajati ta blog, to vedo. Nič, kar bi jim škodovalo, ne bi razkrila tukaj. Nič, kar bi jih prizadelo. Zato mi še vedno zaupajo svoje probleme, z mano se ne pogovarjajo nič drugače, kot so se pred nastankom tega dnevnika. Velikokrat in marsikaj pa razumejo. O vsem se odkrito pogovarjamo, tudi o pomislekih, ki jih imajo glede tega mojega projekta. Ravno zato je naš odnos tako čist. Zato ni zamer, zato se imamo skupaj lepo. In zato nimam slabega občutka, ko pišem te vrstice, ker mi tistih nekaj ljudi, ki me imajo zares radi, dajo pri ustvarjalnosti proste roke. Za kar sem jim neizmerno hvaležna.

S fanti je precej drugače. Ne vem, ali se bojijo. Me tudi ne zanima. Tisti, ki me ima rad, bo razumel. Me bo vprašal, mi bo povedal svoje mnenje, ki je lahko tudi kritično. A ne bo obsojal. Dovolj imam obsojanja. Vprašajte in bom odgovorila. Samo ne sklepati tja v tri dni na podlagi izključno vaše domišljije. Če pa že, to vsaj zadržite zase. Čenčam se ne bom mogla izogniti, vem. Tudi temu, da si bo moje življenje vsak interpretiral po svoje, ne. A če se že grem neko iskrenost, bom iskrena do konca. Tudi do vas, bralcev.

Še enkrat: v dnevniku razkrivam sebe, zagotovo. A zavedati se morate, da ostajajo delčki moje duše, ki so namenjeni izključno in samo meni. In morda še komu, ki si to res zasluži. A te lahko naštejem na prste ene roke.

Do konca še: 223 dni, 223 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Glede miganja nič bat: tale negativizem bom popoldne preganjala s tekom. Ampak tole me je tako morilo, da sem hotela čimpreje spraviti iz sebe. :)

141. dan: Zamrznjena

Še vedno sem v krču. Kakorkoli ali kamorkoli se obrnem. Mišice ne delajo, tako kot bi si želela. To sem videla že včeraj, ko sem se v sklopu Adidasove šole teka pojala po Tivoliju. Pa tudi v službi mi nič še ni prav posebej jasno. Še vedno me vsako dopoldne daje preganjavica, ker ne vem, kje naj se lotim dela. Ne, ker bi ga imela toliko, ampak preprosto še nisem našla pravega načina. Še čakam trenutek, da se mi odpre.

V krču je tudi moja najpomembnejša mišica - srce. Zadnje obdobje se mi dogaja, da ko na radiu slišim kakšno otožno balado, v hipu prestavim postajo. Kot bi imela alergijo. Včeraj, recimo, me je nekje na Dunajski ujela pesem Vsepovsod ljubezen in legendarni Čuki, priredba gor ali dol. Nora sem bila na to skladbo. Vedno. Spominjam se počitnic na Korčuli, bilo je že pred leti. Nekaj prijateljev, s katerimi sem bila tam, so bili takrat združeni v rock zasedbo Zooland in vem, da sem jim - po kakšnem litru rdečega (belo je bilo zanič) dalmatinskega vina - rekla, da bodo to pesem igrali na moji poroki. Rockerji iz Tuhinjske doline, ki bi na ohceti igrali nežno skladbo skupine Čuki: to čisto nič ne gre skupaj, ane? Ampak takrat se mi ni zdelo pomembno. Uživala sem v tej melodiji in spominjala me je na nekaj lepega. Na nekaj, po čemer sem hrepenela.

Ne vem, kje sem to izgubila. To nedolžno naivnost. To željo po veliki ljubezni. Predvsem pa vero vanjo. Zdaj namesto Vsepovsod ljubezen raje slišim Gajbo puno piva. Ker potem ne razmišljam o bolečini, ampak raje zakrknem in se predajam zabavi. Pa četudi samo v glasbenem smislu.

A danes se je zgodilo: po kar dolgem času sem dala solzam prosto pot. Dovolj je bila beseda in tisti pogled. Dovolj je bilo eno srečanje, da sem spet spoznala, koliko mi je pomenil. In še vedno mi. Vsa neizpolnjena hrepenenja, strasti, vsa neizživeta ljubezen, ves kaos, prijateljstvo, sočutje, vse. Vse to je udarilo iz mene. Ne vem, ali se po tem izbruhu joka počutim bolje. Morala bi se. Upam, da se.

In upam, da se moje mišice (s srcem vred) kmalu odmrznejo. Že zdajle, ko grem z našo skupinico na Primoža. Predvsem pa na sobotni desetki na DM-ovem teku za ženske. Ker v krču se ne da teči. Še manj ljubiti.

Do konca še: 224 dni, 224 nalog. Se beremo jutri.

140. dan: ... o, ti, luna-na-na ...

Jutri je baje luna. Prazna sicer, ampak očitno tudi ta nosi. Hudo nosi. 

Nekam izgubljeno se počutim zadnje dni, česar ne bom obdolžila samo Zemljinega satelita, ampak tudi novo delovno mesto. Zdi se mi, kot da bi zamenjala službo, ne samo delo, ki ga opravljam. Včasih sem zjutraj prišla v redakcijo, se usedla v svoj varni kotiček za računalnikom, pregledala maile in naredila, kar je bilo potrebno. Zdaj pridem v službo, se usedem za svoj ne več tako varni kotiček in buljim v ekran, kot bi ga videla prvič. Pravijo, da se bom v par tednih navadila. Upam, da res.

Raztreščena kot sem, sem se po delavniku odpravila na Adidasovo šolo teka. Zapeljala sem se do Tivolija in parkirala. Ja, parkirala. Čisto normalno parkirala. Vsaj tako se mi je zdelo. Boste ob koncu tega zapisa izvedeli, zakaj to tako poudarjam.

Na treningu sem bila vsa zakrknjena, ves čas sem imela občutek, da imam mišice nekako zamrznjene in da se sploh ne morejo sprostiti. Šele po kar velikem krogu okoli Tivolija sem dojela, da tečem. Da športam. Da moram biti z glavo pri stvari, če hočem od tam kaj odnesti. Ne verjamem, da mi je danes to posebej dobro uspelo.

Kakorkoli. Po treningu smo se z mojimi puncami odpravile nazaj do avtomobilov. "Aaaaa, Maja, kaj pa je to?!" je zacvilila Petra in pokazala na sprednji del mojega avtmobila. "Ja, ja, malo je odrgnjen. To je še od zadnjič," sem zamahnila z roko in mislila, da je pokazala na praskico, ki sem jo pridelala pred par tedni. Ker je nato še Saška začela zmajevati z glavo, sem vendarla šla pogledat, na kaj točno je letela Petrina izjava. In v tistem zagledam - da sem nasadila količek, ki označuje parkirno mesto. Pošteno nasadila. "Ja, a ni nič zaropotalo?!" so me vprašale. "Verjetno je. Ampak zblojena kot sem, nič čudnega, da nisem slišala," sem se prijela za glavo.

Potem sem se usedla v avto, one tri pa so mi od zunaj poskušale razložiti, kako naj odvijem, da bi bila škoda čim manjša. Verjetno smo kot štiri kure - tri majhne in ena ogromna, sedeča za volanom - vzbujale precej pozornosti. Za piko na i je vse to od daleč spremljal - naš trener! Ko sem videla, da prihaja k nam, sem se samo skrila pod sedež. Niti pogledati si ga nisem upala. Ko je začel vpiti njegovih navodil že nisem mogla več preslišati, tudi če bi jih hotela. Avto ni utrpel veliko škode, jo je pa zato moj ego. "Prosim, pojdi stran. Prosim, pojdi stran," sem modelovala sama pri sebi. Nekaj je še kramljal z mojimi puncami, ki so se seveda narežale do amena, nato je končno odšel. 

"Bom imela pa vsaj kaj za blog za napisat," sem poklapano rekla. In so me odplejale na pivo. Po vsem tem sem si ga zagotovo zaslužila. Kar je preveč, je pa preveč.

Do konca še: 225 dni, 225 nalog. Se beremo jutri.

139. dan: Kriza srednjih let

Ko sem popoldan norela po opravkih, sem na cesti srečala bivšega fanta. Zgodilo se je čisto po naključju in to po stotih letih, zato sva se zmenila, da si vzameva deset minut in skočiva na kavo. Čeprav najina zveza ni trajala dolgo, niti ni bila posebej globoka, mi je bilo z njim tistih nekaj mesecev lepo. Predvsem pa mi je všeč, da sva ostala kul, kakršna koli čustva so sicer minila, a eden o drugemu sva obdržala dobro mnenje. No, vsaj jaz sem ga.

"Kaj pa je narobe s tabo?" je bil eden njegovih prvih stavkov, ko sem se treščila v tisti fotelj na terasi prijetne kavarnice. "Hvala za kompliment. Očitno res dobro izgledam," sem mu siknila nazaj in se naredila malo užaljeno. Nekaj se mi je opravičeval, češ da ni tako mislil, a roko na srce mu te opazke nisem mogla posebej zameriti. Brez make upa, razkuštrana in s podočnjaki - to verjetno ni ravno dober recept, če greš na kavo z bivšim.

In potem sem se v nekem trenutku zalotila, kako nekomu - ki je po vseh teh letih, od kar nisva več skupaj, pravzaprav postal moj neznanec - iskreno razlagam o svojem burnem ljubezenskem življenju. "Saj veš, kako pravijo? Po treh letih zveze pride kriza in potem: ali ostaneš skupaj ali pa greš narazen," sem modrovala kar tja v tri dni. On, ves svež in zaljubljen (punco ima en teden), mi je sicer prikimal, a si verjetno mislil svoje.

Najbrž sem pustila precej slab vtis in dobila sem zoprn občutek, da je bil na nek način tega celo vesel. Da sem bila nekoliko zblojena, čeprav tega v meni ni zakuhal on. Po svoje bi to celo razumela: čeprav svojim nekdanjim polovicam privoščimo, da so okej (vsaj če se je odnos kolikor toliko normalno končal), si - če smo čisto odkriti! - potiho želimo, da bi tisti nekdo vsaj malo pogrešal čase, ko smo bili z njim. Egoistično upamo, da smo pri nekom pustili tolikšni vtis, da mu vsaj na trenutke manjkamo. To je v naši naravi. In pika. "Ah, Maja, ti si taka ambiciozna punca. Tebi bo uspelo vse, karkoli si boš zadala," mi je rekel ob koncu. Verjamem, da je mislil resno, a me je vse skupaj vendarle malce dotolklo.

Utrujena in še vedno neprespana sem se po izčrpujočem dnevu spravila na kolo, a prav daleč nisem prišla. Preprosto nisem imela volje. Bližam se sredini tega projekta (čez dober mesec bo točno pol leta, od kar sem odprla blog) in občutek imam, kot bi me zajela kriza srednjih let. Začetniška evforija je mimo in zdaj zagotovo vem, da sem dovolj zrela, da bom to speljala do konca. Vseeno pa se izmenjujejo vzponi in padci in trenutno sem nekje na poti navzdol. 

Povrhu vsega pa to še naglas priznam. Prejle, recimo, sem si šla v Lidl po čips in čokolado, v videoteko pa po sedem (!) filmov. Imela bom filmski maraton in zraven jedla nezdrave prigrizke, ki si si jih nisem privoščila že res lep čas. Briga me, to pač rabim. Saj me že jutri čaka Adidasova šola teka, v sredo pohod na Primoža, v soboto DM-ov tek za ženske in v nedeljo izlet na Gorenjsko (to v resnici naštevam bolj zato, ker imam slabo vest, ker danes nisem bila ravno najbolj pridna).

Tolažim se z znano modrostjo: V trenutku, ko ti gre kaj navzdol, se zavedaj, da greš samo po zalet!

Do konca še: 226 dni, 226 nalog. Se beremo jutri.