120. dan: Velika slika

"Berem tvoj blog. So nekam čudni dnevi, ane? Tudi jaz jih imam," mi je rekla sodelavka, ko sva pili prvo kavo in zraven malo po babje pojamrali. Takoj je bilo za odtenek lažje. Kaj pa vem, ljudje smo pač takšni - radi vemo, da nismo sami v tem zosu, ki se mu reče življenje. Ne da bi ji privoščila slabo, daleč od tega, samo nekoliko pa, priznajmo si, odleže, če ti nekdo iskreno reče, da te razume. Sploh, ko nisi najbolje razpoložen. In, roko na srce, se s takšnim človekom lažje pogovarjaš, kot pa z nekom, ki vedno trdi, kako perfektno je vse. Perfektna služba, perfekten partner, perfektni prijatelji, perfekten dopust. Japajade.

"Veš, sem ugotovila, da si samo ne smem risati velike slike. To me je še vedno zamorilo. Moram bolj živeti za tukaj in zdaj in manj razmišljati o tem, kaj še bo, kaj je že bilo in česa nimam, pa bi po vseh standardih morala imeti," je razpredala dalje. In dala sem ji prav. "Ja, se strinjam. Življenje že samo po sebi prinaša dovolj težav, če si jih še sami non-stop ustvarjamo, ker se sekiramo, kaj smo in kaj ne ... Saj bi se nam še zmešalo!"

Po delavniku sem se odpravila do prijateljice Urške. Ona je ena tistih oseb, ki ji lahko rečem samo - kapo dol! Pri 29 letih z možem in čudovito hčerkico živi v svoji hiši. Resda še ni čisto končana, ampak toliko je že urejena, da mlada družinica brez težav biva v njej. Počasi končujeta tudi detajle, z njenim Borisom pa sta si vse ustvarila z lastnim trudom. Okej, saj jima ob strani stojijo tudi njuni družini in prijatelji, ampak še zdaleč jima ni bilo vse prinešeno na pladnju. Ponudijo se za kakšno delo, da jima ni treba plačati vsakega mojstra posebej. Sicer pa že leta in leta varčujeta in pazita na vsak evro. Ki ga prigarata. Oba. S tem sta - sicer povsem nehote - velik opomnik moji generaciji. Mladi radi tarnamo, da se v teh časih ne da. Niti do stanovanja, kaj šele do hiše. Pa to ne drži. Le vizijo je treba imeti. In pravega človeka, ki bi to delil s teboj. Urška in Boris sta dokaz za to.

"Sicer se nimam pravice vmešavati, ampak vseeno: boš morala razčistiti, čas beži, saj veš," mi je - vem, da dobronamerno - potrkala na vest. Seveda je to letelo na moj nerazčiščen ljubezenski odnos. In tudi njej sem morala - dati prav! Pa čeprav zagovarja točno nasprotje tistega, kar sva se zjutraj pogovarjali s sodelavko. 

Velika slika torej more biti, saj večno ne bom mogla živeti tako, kajne? Ampak na silo ne gre, tudi to vem. "Zaenkrat se bom morala zadovoljiti z nekim srednjim formatom," sem razmišljala, ko sem svoji skupinici Sredini pohodi ušla nekoliko naprej in v svojem tempu sopihala proti vrhu Primoža. Neko vizijo že imam, sicer ne bi že 120 dni brali mojih zapisov. Ampak ali me to vodi v pravo smer? Bog ve. Upam na najboljše.

Do konca še: 245 dni, 245 nalog. Se beremo jutri.

119. dan: Preresna? No, ja.

Zbudila sem se depresivna. Kaj je razlog za to, sem vedela, kako se spraviti v boljšo voljo, pa niti ne. A mi je pri tem, hvalabogu, pomagal prijatelj, s katerim sva bila ravno na vezi prek esemesa in sem mu spotoma še potarnala o svojem ne ravno bleščečem počutju. "Seveda si depresivna: to pa zato, ker ne piješ, se ne drogiraš in ne bereš čudnih knjig. Potem pa vidiš svet takšen, kot v resnici je!" V hipu mi je narisal nasmeh na obraz in dan je bil vsaj za odtenek lepši.

To mi je všeč pri fantih: da nas, ko jamramo po dolgem in po čez, znate postaviti na realna tla. Nekaj v smislu: "Pa daj, ne teži, saj ni tako hudo!" Ob pravem trenutku nas opomnite, da je življenje nemalokrat tudi lepo in zabavno in da naj se končno začnemo tako tudi obnašati. Tudi zato vas imamo rade in če sem vam to priznala v takšnem obdobju, kot sem trenutno - ja, potem zagotovo drži!

Nekako sem se prebila čez dan, v glavi sem si venomer ponavljala, da svoje življenje, počutje, delo in nasploh vse, kar me obdaja, jemljem preresno. Pa sem kmalu prišla do zaključka, da ni čisto tako.

Ob šestih smo se dobili na stadionu Kodeljevo, na Adidasovi šoli teka. Bil je odličen trening, čeprav sebe ne bi ocenila niti z zadostnim. Ob koncu ure sem bila čisto crknjena, a s tem, kar sem pokazala, ne morem biti zadovoljna. Zato sem si obljubila, da se v prihodnje bolj intenzivno posvetim tej dejavnosti: predvsem moram popraviti tempo in več delati na vajah, ki jim naš trener reče Abeceda teka in ki pomagajo popraviti tekaško tehniko.

Nič ni narobe, če se resneje lotim stvari, za katere sem prepričana, da so zame dobre. Samo za tisto, na česar nimam vpliva ali pa me že samo po sebi spravlja v slabo voljo, se ne bom več toliko sekirala. No, vsaj poskusila bom, da se ne.

Do konca še: 246 dni, 246 nalog. Se beremo jutri.  

118. dan: Napačna smer?

Ko sem danes v Domžalah zavijala na štajersko avtocesto, me je skoraj kap. Table so tam namreč tako čudno postavljene, da sem za trenutek pomislila, da sem zavila v napačno smer. Hitro sem ugotovila, da me je panika sicer zajela za brezveze, a občutek je bil vseeno vse prej kot prijeten.

Po nekaj opravkih sem se dobila s prijateljem, ki se je ravno potepal po istih koncih, pa sva se dobila na hitri kavi. Že pred časom mi je svetoval, naj v roke še enkrat vzamem Štoparski vodnik po Galaksiji. To knjigo sem pred leti že brala, pa mi sploh ni prišla do živega, zaradi njega pa sem se odločila, da ji dam še eno priložnost. In ko sem jo danes med savnanjem privlekla na plano, sem ugotovila, da sem se odločila pravilno.

Med savnanjem? Ja, med savnanjem. Domov sem se vračala čez Tuhinjsko dolino in sem spotoma zavila v Snovik. Dobra stran tega, da se za obisk term odločiš na popolnoma neracionalni dan - ko je zunaj sonček in toplo -, je to, da si tam tako rekoč sam. Čofotala sem v bazenu in uživala med ležanjem na lesenih klopcah, telo mi je oblival pot, jaz pa sem z vsemi čuti srkala mir, ki mi je danes res pasal. Ta spokojnost sredi navadnega, delovnega ponedeljka se mi je zdela že skoraj preverzna.

S prečiščeno glavo sem se spomnila na kolega, ki me je dopoldan opomnil, da se že predolgo nisva videla. Zato sem mu vrnila uslugo in ga tokrat jaz povabila na pijačko. Ko sem jedla sladoled, on pa je pil kavo, me je prešinilo, kako izjemen človek je. In ko sva se razšla, me je tisti pogled in poljub na lice, priznam, kar malo razorožil. Se že ves ta čas vozim v napačno smer, pa tega sploh ne opazim?!

Do konca še: 247 dni, 247 nalog. Se beremo jutri.

117. dan: Terrible 2(6)

Nič kaj dober občutek ni, ko se končno naredi lepo vreme - tik pred iztekom počitnic. Pa vseeno: tole današnje sonce se je res prileglo. Jaz sem ga izkoristila tako, da sem se martinčkala na svežem zraku in to v krogu družine. Praznovali smo Majino 30-ko in bilo je res lepo popoldne. Tudi zato, ker se s sestricama, bratom, njegovo ženo in nečakom ne vidimo prav pogosto, je pa zato takrat, ko se, toliko lepše.

Mojemu nadebudnemu dvoletniku sem se danes kar nekajkrat iz srca nasmejala. Predvsem me je zabaval, ko se ni mogel odločiti, kje bi se igrala. Tobogan, gugalnica, plezala - kam bi šla raje? Ja, težko se je odločiti pri toliko izbire. Moja ženska duša ga povsem razume. ;)

Brat mi je kasneje ob pivu pojamral - pa da ne bo nesporazuma: da ima ta malega neizmerno rad, se mu vidi na sto kilometrov -, da ko bo imel naslednjega otroka, bo pa res že vsega hudega navajen. Z Galom da je pač pestro. Potem sem se naredila malo pametna in ga tolažila, da tista pregovorna "terrible 2" najbrž kar držijo.

Ko sem prišla domov, sem se spravila na kolo. In med vožnjo, ko sem občudovala umito nebo, razmišljala, da sem trenutno tudi sama v malce napornem obdobju. Z nekoliko načeto samozavestjo sem danes, ker sem si tako želela njegove pozornosti, kar nekaj za brezveze izzivala. In bila na koncu, ker se ni odzival po mojih pričakovanjih, še malo bolj sitna kot ponavadi. Ampak zdaj sem se vsaj že toliko naštudirala, da vem, da se je v takšnem trenutku najbolje spraviti na svež zrak in odmisliti. Analiziranje in siciranje, zakaj nekdo nekaj je (ali ni) rekel, vse skupaj samo še poslabša.

In tako sem na kolesu prišla do zaključka, da sva si z nečakom podobna: morda sva trenutno res v malce napornem obdobju, ampak tisti, ki naju ima rad, brez naju pač ne more.

Do konca še: 248 dni, 248 nalog. Se beremo jutri.

116. dan: A se staramo?

Prejle, ko smo z Lidijo in Saško že skoraj prisopihale v dolino - bile smo na Primožu -, ni veliko manjkalo, pa bi nas zgazil džip. "Kaj pa temu frajerju ni jasno?!" sem si mislila, ko je avto kot sneta skira priletel mimo, da smo se mu komaj umaknile. Pogled skozi okno pa je razkril, da za volanom sedi - priletni in belolasi gospod! "Tretja puberteta, al' kva?! No, vidita, starost je res relativna. Kdo pravi, da pri 80+ ne moreš gonit po makedamu, kot bi jih imel 20?!" sem malo v smehu, malo v jezi rekla puncama.

Po poti navzdol smo se namreč pogovarjale, kako se nam - čisto potiho, da to komaj zaznamo - spreminjajo naše življenjske prioritete. Vse pogosteje se, recimo, zgodi, da se znajdemo na kakšnem rojstnem dnevu malega nadebudneža, kakšnega otročka naše prijateljice ali prijatelja. Še vedno se tudi počutim malce nenavadno ob pogledu na nosečniški trebušček, ki ponosno sije iz fotografije kakšnega dekleta, s katero sem - meni se zdi, da še nedavno - gulila šolske klopi. Pa da ne bo nesporazuma: popolnoma nič ni narobe s tem, vem pa, da bo trajalo še nekaj časa, da se tega privadim.

Nocoj se z družbo dobimo na večerji. Šuško nas je povabil v svoje stanovanje in nam obljubil, da nam pripravi polnjene lignje. Mimogrede, ta fant je - mislim, da sem enkrat to že omenila - res za oženit. Punce, zagrebite se! Bom kasneje objavila fotko, da se boste lahko prepričale tudi na lastne oči (razen če bom zdaj zaradi te objave ostala pred zaprtimi vrati). ;) Sem pa ob tem razmišljala, da se tudi pri tem kažejo spremembe: nekoč smo se - spet se mi zdi, da je bilo to še nedavno - dobili na nekem parkerplacu, od koder smo odtavali proti diskoteki, danes pa se dobimo na večerji. Namesto cenenega vina si privoščimo nekaj bolj izbranega, nekaj, kar pač paše k prvovrstni Šuškotovi specialiteti. Ne morem se ravno odločiti, ali mi je to všeč ali ne. A v resnici to sploh ni pomembno, ker na svojo letnico rojstva tako ali tako nimamo vpliva.

Je pa med pohodom ena od nas izustila (Saška je to potem označila za izjavo dneva): "Lej, kakor koli obrneš - tudi moški so samo ljudje!" In se ob tem hihitale kot kakšne najstnice. Nekatere stvari se (najbrž) vendarle nikoli ne spremenijo. :)

Do konca še: 249 dni, 249 nalog. Se beremo jutri.

115. dan: Pozitiva, ampak pristna!

V enem od resničnostnih šovov mi je bil všeč komentar Savine Atai, ki je neki punci rekla, da je biti non-stop nasmejan do ušes in imeti do vsega pozitiven odnos - dolgočasno. Ker ni pristno. Se strinjam.

Ne vem, ali to, da se vse več ljudi vtika vame in moje delo, pomeni, da sem uspešna? Od kar pišem blog se je namreč name sprožil plaz kritik, ki jih prej - pa v novinarstvu delam od leta 2010 - ni bilo. Je pa res, da v zadnjem času dobivam več delikatnejših zgodb, s katerimi marsikomu stopim na žulj. In danes sem jih zato (spet) pokasirala.

So mi očitali, da naj na življenje gledam bolj pozitivno. In s tem, priznam, na žulj stopili meni. Kar nekaj težkih stvari sem doživela v zadnjih letih in če sem se s tem kaj naučila, sem se to, da se veliko preveč obremenjujemo s stvarmi, ki niso zares pomembne. In to skušam popraviti. Najprej pri sebi.

A to še ne pomeni, da zato ne smem imeti kritične presoje. Da zato - sploh v svojem poklicnem življenju - ne smem opozarjati na napake, ki jih opažam. Konec koncev je to moje poslanstvo, v katerem sem se našla, in se mu zato zaradi nekih ljudi, ki me hočejo prestrašiti, ne mislim odpovedati. Niti pod razno.

Ostajam in sem pozitivna. Do pozitivnih zgodb. Do pozitivnih ljudi. Zato grem s šefom, ki se je danes postavil zame, ko je bilo treba, na pivo. Telovadba bo še malo počakala, čeprav sem jo imela v načrtu takoj po koncu delavnika, ki je bil danes kljub prazniku dolg in naporen.

Do konca še: 250 dni, 250 nalog. Se beremo jutri.

114. dan: Okrog in okrog

Nič kaj praznično nisem razpoložena te dni. Medtem ko na facebooku kar mrgoli fotkic iz morja, dopustov in zabav, se sama bolj in bolj zapiram vase. Tale zapis, recimo, nastaja ob kavici, na katero sem peljala samo sebe. In to po tem, ko se že od jutra vozim po naši ljubi Sloveniji - prav tako sama. To ni v moji navadi, če se odpravim na izlet, se namreč vedno v družbi. Obiskala sem meni ljube kotičke, kamor sem zahajala kot otrok, se veliko sprehajala in še več razmišljala.

A dognala nisem nič kaj posebej pametnega. Razen morda to, da bom morala razčistiti nekatere stvari. Ne zaradi drugih, ampak predvsem zaradi sebe. A to itak vem že nekaj časa.

Svoj današnji izlet sem začela na obisku pri mami. Kadar sem v stiski, grem ponavadi k njej. Le kakšen meter stran od njenega groba je visoko grmovje, ob njem pa v spomladanskem času zrastejo velike marjetice. Ivanščice, se mi zdi, smo jim rekli v šoli. Odtrgala sem en cvet in - prav po otroško - iz njega trgala listke. Dve možnosti sta: ostanem ali grem? Zaželela sem si, da bi bilo življenje tako enostavno, da bi odgovor res lahko našla v trganju marjetičinih listkov.
 

Moti me, ker se že lep čas vrtim v krogu in ne naredim nič konkretnega, da bi iz njega izstopila. Ne vem, saj verjetno grem tudi vam s tem jamranjem že malo na živce. Meni bi - na vašem mestu - šla. Ko me je med vožnjo ujel naliv, so po radiu predvajali Tinkarino pesem, s katero nas bo kmalu zastopala na Evroviziji. To ni nič posebej čudnega, saj jo v teh dneh non-stop vrtijo. Ampak danes mi je prišla še posebej do srca. Skladba mi je tako ali tako všeč že od samega začetka, tokrat pa sem bolj doumela tudi njeno vsebino.

Ko nebo ne bo imelo
pravih idej,
spet bo najin čas,
da bi sijala.
Spet vse bo isto,
spet vse bo tisto,
kar je bilo.

Le srce bo tisto,
ki ne bo več isto.
Kar je bilo,
vse, kar je bilo.

Do konca še: 251 dni, 251 nalog. Se beremo jutri.