167. dan: Jabolko spora

Sem okrog šestih razmišljala, o čem naj pišem. "Mogoče bi o tem, da se od dekliščine še vedno nisem čisto pobrala. ... Ali pa, da sem se spravila laufat in da mi ni prav dobro šlo. Že po dobrem kilometru sem se morala ustaviti v senčki, ker mi je nenormalno jemalo sapo. To ozračje, tik pred dežjem, mi ne ustreza. Težje diham in vse pritiska nekam navzdol ... Ali pa o tem, da me preganja en čuden nemir, pa ne vem, čemu naj ga pripišem ..." Tako nekako. "Ma ne, počakaj, saj se bo še kaj razburljivega zgodilo, pa boš imela temo," sem sklenila.

No, potem naj pa še kdo reče, da si stvari, ki se nam dogajajo v življenju, ne prikličemo sami. Ampak, drago vesolje, ko sem mislila "razburljivo" nisem mislila razburljivo na takšen način! 

Premišljevanje o čem naj pišem, me je naredilo lačno. Namenoma sem se izognila hladilniku in si šla po jabolko. Do sem - vse okej. Usedla sem se nazaj pred TV (tekma med Nizozemci in Čilenci je bila bolj dolgočasna, kot sem pričakovala), v tistem pa: "Joj no, a res moraš tako naglas jest?!" Prisežem, da me je skoraj kap. Ker je, preden sem šla v kuhinjo, še spal (vsaj tako je izgledalo). In potem je kar od nekje privlekel tisto svojo glavo izpod kovtra. In me za povrhu vsega še nadrl. "Ja, oprosti no. Ne vem, kako se jabolko je potiho!?" sem siknila nazaj. Seveda sva se skregala.

A ni smešno, zaradi česa vse se ljudje kregamo? Ampak - a ni res smešno?! Mimogrede, če kje vpisujejo v tečaj pravilnega prehranjevanja z jabolkom, naj mi prosim sporoči.

Do konca še: 198 dni, 198 nalog. Se beremo jutri.