Naporen dan je bil. In ko sem se končno usedla v avto in se peljala proti domu, me je zgrabila skoraj panika. "Zakaj se nihče ne spomni name?!" mi je šlo kar malo na jok. Ah, ta moja preklemanska občutljivost!
Sva se zadnjič s kolegom hecala, da ko bodo odprli kliniko za odvajanje odvisnosti od telefona, bova prva pacienta, ki se bova zglasila tam. Ampak v bistvu je bil to bolj žalosten hec. Ker je v njem kar dosti resnice. Čisto smo že obsedeni s tem piskanjem in cviljenjem in vibriranjem. Nadležno je že postalo vse skupaj, celo meni, priznam!
Naše mame in očetje teh težav zagotovo niso imeli. Še stacionarnih telefonov ni bilo po hišah, kaj šele mobitelov. Zmenili so se tam in tam in se tega držali. Ni bilo odpovedovanja zmenkov tik pred zdajci, če ga ni bilo - je pa konkretno zajebal. In se je moral res potruditi, če jo je hotel še kdaj videti. Danes? "Miška, sori, ampak malo bom pozen." Pa je rešeno. Kr neki!Utrujena do amena, sem se vseeno spravila ven na zrak. Malo sem odtekla, pa ne prav veliko. In ko sem prišla nazaj, sem najprej - pogledala na telefon. Itak! Pa še vedno nič ...
Do konca še: 204 dni, 204 naloge. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar