38. dan: Na soncu

Danes me je premamilo sonce. Še zjutraj sem bila odločena, da grem po službi na fitnes, kamor sicer hodim trikrat tedensko. Takšen je namreč dogovor. A, priznam, pogled skozi okno mi ni dal miru. Sončni žarki so me na poti od uredništva do avtomobila tako prijetno božali, da sem se odločila - danes grem hodit, vadbo v telovadnici pa izjemoma spustim in nadoknadim v slabem vremenu.

Komaj sem čakala, da se naužijem sonca in vitamina D, tega nam je v zadnjih dneh ali, bolje rečeno, kar tednih že pošteno primanjkovalo. A kaj, ko sem bila ves dan v tekmi s časom: v službi je bilo naporno, čeprav prijetno. Urejamo še zadnje podrobnosti za izdajo prve kolumne, dan d se bo zgodil v sredo. "A ti je takole všeč?" me je vprašal naš šef grafike. "Veš kaj, kar se tiče oblikovanja, nimam posebej veliko talenta, zato se ti kar prepuščam," sem mu iskreno odgovorila. Se mi je pa zdelo zelo lepo, ker mu ni bilo vseeno za moje mnenje. Tako sva sestankovala kar nekaj časa, minute in ure pa so se kar nekam izgubile.

Na hitro sem morala obiskati še zobozdravnika, ki mi je danes samo odstranil šive, tako da se tam nisem zadržala več kot pet minut. In tokrat tudi ni bilo anastezije. Počutje je bilo tako odlično in komaj sem čakala, da skočim v pajkice in anorak ter končno zagrizem v hrib.

Ko sem le prisopihala domov, je bila ura že več kot štiri, zato sem se odločila, da krenem kar na kamniški Stari grad. Še bolj sem si želela iti na Primoža, a sem vedela, da se mi časovno to ne bo izšlo. Zvečer greva s fantom na koncert Rolling Stones Tribute v Tivoli. Da je to ravno na valentinovo, ni pomembno, ker ga ne praznujeva. Sva pa oba velika oboževalca omenjenih rock legend in, kot sem pred časom pisala, sva v zadnjem obdobju preveč zanemarila najino zvezo. Zato današnji večer jemljem kot popravni izpit za zadnjih nekaj mesecev, ko sva skorajda živela eden mimo drugega. In najbrž je to prvi izpit, ki se ga dejansko zelo veselim. Zato bom na to tudi pošteno nazdravila. ;)

Skratka: vsa optimistična in zagnana sem krenila proti Staremu gradu. A po približno petih minutah hoje sem lahko samo obrnila. Čeprav je Slovenijo obsijalo sonce, je kruta realnost nedavne ledene ujme še vedno zelo prisotna. Ob pogledu na moj oskubljeni Stari grad in vsa podrta drevesa, ki so mi zaprla pot, me je kar malo stisnilo pri srcu. Sprva sem še poskusila plezati čez debla in korenine, a sem kmalu obupala. 

Da bi čim bolj izkoristila vsaj še nekaj minutk na svežem zraku, sem se odločila za tek po polju. In vadba v fitnesu, ki sem se ji danes izognila, se že prav lepo pozna: brez težav sem odtekla kar nekaj kilometrov in se dobre volje vrnila domov.

Zdaj pa grem proslavljat ljubezen. Ne zaradi Valentina, ampak zaradi mojega Uroša. Ob hladnem pivu se počasi pripravljam na najin večer. Ob tejle pesmi, ki me danes preganja že od jutra. :)

Do konca še: 327 dni, 327 nalog. Se beremo jutri.