Vse te emocije ob njeni zmagi so me, to moram priznati, čustveno kar nekoliko izpraznile in ni se bilo najlažje zbrati in nadaljevati z delom, kot da se ni pravkar zgodilo nekaj zgodovinskega. A nekako mi je useplo umiriti misli. Po včerajšnjih kratkih stikih sva s šefom danes le uspela najti skupni jezik. To je bila danes moja osebna zmaga!
A ne najbolj pomembna. Kolumna bo kmalu izšla v časopisu, meni pa je šele zdaj kapnilo, da bi morala to stvar nujno povedati tudi mojim domačim. Ata in mama, s katerima živim in jima tako dnevno poročam, kaj se dogaja v službi, sta o vsem seveda že obveščena. A vendar - tu je še moja primarna družina, predvsem ati. "Maja, ni ravno najbolj pošteno, da mu o tem ne črhneš niti besedice. Verjetno si tudi ti ne bi želela, da bi se nekaj iz tvojega življenja kar naenkrat znašlo v časopisu, pa sploh ne bi vedela za to," sem bila kar malo huda sama nase. Zato sem ga poklicala in dogovorila sva se, da se zvečer dobiva na pijači.
Razložila sem mu - podobno kot tudi ostalim doma in mojim najbližjim prijateljicam, skratka tistim, ki redno nastopajo v mojih dnevnih zapisih: Da se mi o vsem tem, ko sem 8. januarja odpirala blog, ni niti sanjalo. Da je vse prišlo iznenada in da se tudi sama še privajam na tolikšno pozornost. In da s tem v prvi vrsti izpostavljam sebe, a da je nemogoče, da ne bi vsaj delno izpostavila tudi tistih, ki so mi najbližje in ki jih imam najraje.
Najin pogovor se je končal z objemom. To je moja današanja največja osebna zmaga, ki je res vredna zlata.P. S. 1: Po čustveno zelo pestrem dnevu si grem ohladit glavo v bazen. Fotko iz plavanja pripnem, ko se vrnem domov, torej pozno zvečer.
P. S. 2: Jaz kot jaz sem na bazenu pozabila narediti fotko. Zato sem eno šklocnila takoj, ko sem se spomnila na to (seveda že doma). Dokaz so mokri lasje. :)
Do konca še: 329 dni, 329 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar