118. dan: Napačna smer?

Ko sem danes v Domžalah zavijala na štajersko avtocesto, me je skoraj kap. Table so tam namreč tako čudno postavljene, da sem za trenutek pomislila, da sem zavila v napačno smer. Hitro sem ugotovila, da me je panika sicer zajela za brezveze, a občutek je bil vseeno vse prej kot prijeten.

Po nekaj opravkih sem se dobila s prijateljem, ki se je ravno potepal po istih koncih, pa sva se dobila na hitri kavi. Že pred časom mi je svetoval, naj v roke še enkrat vzamem Štoparski vodnik po Galaksiji. To knjigo sem pred leti že brala, pa mi sploh ni prišla do živega, zaradi njega pa sem se odločila, da ji dam še eno priložnost. In ko sem jo danes med savnanjem privlekla na plano, sem ugotovila, da sem se odločila pravilno.

Med savnanjem? Ja, med savnanjem. Domov sem se vračala čez Tuhinjsko dolino in sem spotoma zavila v Snovik. Dobra stran tega, da se za obisk term odločiš na popolnoma neracionalni dan - ko je zunaj sonček in toplo -, je to, da si tam tako rekoč sam. Čofotala sem v bazenu in uživala med ležanjem na lesenih klopcah, telo mi je oblival pot, jaz pa sem z vsemi čuti srkala mir, ki mi je danes res pasal. Ta spokojnost sredi navadnega, delovnega ponedeljka se mi je zdela že skoraj preverzna.

S prečiščeno glavo sem se spomnila na kolega, ki me je dopoldan opomnil, da se že predolgo nisva videla. Zato sem mu vrnila uslugo in ga tokrat jaz povabila na pijačko. Ko sem jedla sladoled, on pa je pil kavo, me je prešinilo, kako izjemen človek je. In ko sva se razšla, me je tisti pogled in poljub na lice, priznam, kar malo razorožil. Se že ves ta čas vozim v napačno smer, pa tega sploh ne opazim?!

Do konca še: 247 dni, 247 nalog. Se beremo jutri.

117. dan: Terrible 2(6)

Nič kaj dober občutek ni, ko se končno naredi lepo vreme - tik pred iztekom počitnic. Pa vseeno: tole današnje sonce se je res prileglo. Jaz sem ga izkoristila tako, da sem se martinčkala na svežem zraku in to v krogu družine. Praznovali smo Majino 30-ko in bilo je res lepo popoldne. Tudi zato, ker se s sestricama, bratom, njegovo ženo in nečakom ne vidimo prav pogosto, je pa zato takrat, ko se, toliko lepše.

Mojemu nadebudnemu dvoletniku sem se danes kar nekajkrat iz srca nasmejala. Predvsem me je zabaval, ko se ni mogel odločiti, kje bi se igrala. Tobogan, gugalnica, plezala - kam bi šla raje? Ja, težko se je odločiti pri toliko izbire. Moja ženska duša ga povsem razume. ;)

Brat mi je kasneje ob pivu pojamral - pa da ne bo nesporazuma: da ima ta malega neizmerno rad, se mu vidi na sto kilometrov -, da ko bo imel naslednjega otroka, bo pa res že vsega hudega navajen. Z Galom da je pač pestro. Potem sem se naredila malo pametna in ga tolažila, da tista pregovorna "terrible 2" najbrž kar držijo.

Ko sem prišla domov, sem se spravila na kolo. In med vožnjo, ko sem občudovala umito nebo, razmišljala, da sem trenutno tudi sama v malce napornem obdobju. Z nekoliko načeto samozavestjo sem danes, ker sem si tako želela njegove pozornosti, kar nekaj za brezveze izzivala. In bila na koncu, ker se ni odzival po mojih pričakovanjih, še malo bolj sitna kot ponavadi. Ampak zdaj sem se vsaj že toliko naštudirala, da vem, da se je v takšnem trenutku najbolje spraviti na svež zrak in odmisliti. Analiziranje in siciranje, zakaj nekdo nekaj je (ali ni) rekel, vse skupaj samo še poslabša.

In tako sem na kolesu prišla do zaključka, da sva si z nečakom podobna: morda sva trenutno res v malce napornem obdobju, ampak tisti, ki naju ima rad, brez naju pač ne more.

Do konca še: 248 dni, 248 nalog. Se beremo jutri.

116. dan: A se staramo?

Prejle, ko smo z Lidijo in Saško že skoraj prisopihale v dolino - bile smo na Primožu -, ni veliko manjkalo, pa bi nas zgazil džip. "Kaj pa temu frajerju ni jasno?!" sem si mislila, ko je avto kot sneta skira priletel mimo, da smo se mu komaj umaknile. Pogled skozi okno pa je razkril, da za volanom sedi - priletni in belolasi gospod! "Tretja puberteta, al' kva?! No, vidita, starost je res relativna. Kdo pravi, da pri 80+ ne moreš gonit po makedamu, kot bi jih imel 20?!" sem malo v smehu, malo v jezi rekla puncama.

Po poti navzdol smo se namreč pogovarjale, kako se nam - čisto potiho, da to komaj zaznamo - spreminjajo naše življenjske prioritete. Vse pogosteje se, recimo, zgodi, da se znajdemo na kakšnem rojstnem dnevu malega nadebudneža, kakšnega otročka naše prijateljice ali prijatelja. Še vedno se tudi počutim malce nenavadno ob pogledu na nosečniški trebušček, ki ponosno sije iz fotografije kakšnega dekleta, s katero sem - meni se zdi, da še nedavno - gulila šolske klopi. Pa da ne bo nesporazuma: popolnoma nič ni narobe s tem, vem pa, da bo trajalo še nekaj časa, da se tega privadim.

Nocoj se z družbo dobimo na večerji. Šuško nas je povabil v svoje stanovanje in nam obljubil, da nam pripravi polnjene lignje. Mimogrede, ta fant je - mislim, da sem enkrat to že omenila - res za oženit. Punce, zagrebite se! Bom kasneje objavila fotko, da se boste lahko prepričale tudi na lastne oči (razen če bom zdaj zaradi te objave ostala pred zaprtimi vrati). ;) Sem pa ob tem razmišljala, da se tudi pri tem kažejo spremembe: nekoč smo se - spet se mi zdi, da je bilo to še nedavno - dobili na nekem parkerplacu, od koder smo odtavali proti diskoteki, danes pa se dobimo na večerji. Namesto cenenega vina si privoščimo nekaj bolj izbranega, nekaj, kar pač paše k prvovrstni Šuškotovi specialiteti. Ne morem se ravno odločiti, ali mi je to všeč ali ne. A v resnici to sploh ni pomembno, ker na svojo letnico rojstva tako ali tako nimamo vpliva.

Je pa med pohodom ena od nas izustila (Saška je to potem označila za izjavo dneva): "Lej, kakor koli obrneš - tudi moški so samo ljudje!" In se ob tem hihitale kot kakšne najstnice. Nekatere stvari se (najbrž) vendarle nikoli ne spremenijo. :)

Do konca še: 249 dni, 249 nalog. Se beremo jutri.

115. dan: Pozitiva, ampak pristna!

V enem od resničnostnih šovov mi je bil všeč komentar Savine Atai, ki je neki punci rekla, da je biti non-stop nasmejan do ušes in imeti do vsega pozitiven odnos - dolgočasno. Ker ni pristno. Se strinjam.

Ne vem, ali to, da se vse več ljudi vtika vame in moje delo, pomeni, da sem uspešna? Od kar pišem blog se je namreč name sprožil plaz kritik, ki jih prej - pa v novinarstvu delam od leta 2010 - ni bilo. Je pa res, da v zadnjem času dobivam več delikatnejših zgodb, s katerimi marsikomu stopim na žulj. In danes sem jih zato (spet) pokasirala.

So mi očitali, da naj na življenje gledam bolj pozitivno. In s tem, priznam, na žulj stopili meni. Kar nekaj težkih stvari sem doživela v zadnjih letih in če sem se s tem kaj naučila, sem se to, da se veliko preveč obremenjujemo s stvarmi, ki niso zares pomembne. In to skušam popraviti. Najprej pri sebi.

A to še ne pomeni, da zato ne smem imeti kritične presoje. Da zato - sploh v svojem poklicnem življenju - ne smem opozarjati na napake, ki jih opažam. Konec koncev je to moje poslanstvo, v katerem sem se našla, in se mu zato zaradi nekih ljudi, ki me hočejo prestrašiti, ne mislim odpovedati. Niti pod razno.

Ostajam in sem pozitivna. Do pozitivnih zgodb. Do pozitivnih ljudi. Zato grem s šefom, ki se je danes postavil zame, ko je bilo treba, na pivo. Telovadba bo še malo počakala, čeprav sem jo imela v načrtu takoj po koncu delavnika, ki je bil danes kljub prazniku dolg in naporen.

Do konca še: 250 dni, 250 nalog. Se beremo jutri.

114. dan: Okrog in okrog

Nič kaj praznično nisem razpoložena te dni. Medtem ko na facebooku kar mrgoli fotkic iz morja, dopustov in zabav, se sama bolj in bolj zapiram vase. Tale zapis, recimo, nastaja ob kavici, na katero sem peljala samo sebe. In to po tem, ko se že od jutra vozim po naši ljubi Sloveniji - prav tako sama. To ni v moji navadi, če se odpravim na izlet, se namreč vedno v družbi. Obiskala sem meni ljube kotičke, kamor sem zahajala kot otrok, se veliko sprehajala in še več razmišljala.

A dognala nisem nič kaj posebej pametnega. Razen morda to, da bom morala razčistiti nekatere stvari. Ne zaradi drugih, ampak predvsem zaradi sebe. A to itak vem že nekaj časa.

Svoj današnji izlet sem začela na obisku pri mami. Kadar sem v stiski, grem ponavadi k njej. Le kakšen meter stran od njenega groba je visoko grmovje, ob njem pa v spomladanskem času zrastejo velike marjetice. Ivanščice, se mi zdi, smo jim rekli v šoli. Odtrgala sem en cvet in - prav po otroško - iz njega trgala listke. Dve možnosti sta: ostanem ali grem? Zaželela sem si, da bi bilo življenje tako enostavno, da bi odgovor res lahko našla v trganju marjetičinih listkov.
 

Moti me, ker se že lep čas vrtim v krogu in ne naredim nič konkretnega, da bi iz njega izstopila. Ne vem, saj verjetno grem tudi vam s tem jamranjem že malo na živce. Meni bi - na vašem mestu - šla. Ko me je med vožnjo ujel naliv, so po radiu predvajali Tinkarino pesem, s katero nas bo kmalu zastopala na Evroviziji. To ni nič posebej čudnega, saj jo v teh dneh non-stop vrtijo. Ampak danes mi je prišla še posebej do srca. Skladba mi je tako ali tako všeč že od samega začetka, tokrat pa sem bolj doumela tudi njeno vsebino.

Ko nebo ne bo imelo
pravih idej,
spet bo najin čas,
da bi sijala.
Spet vse bo isto,
spet vse bo tisto,
kar je bilo.

Le srce bo tisto,
ki ne bo več isto.
Kar je bilo,
vse, kar je bilo.

Do konca še: 251 dni, 251 nalog. Se beremo jutri.

113. dan: Dober prepir

Kazalo je, da bo lep dan. Zbudila sem se sicer z bolečinami v želodcu in zato - bojda po receptu naših babic - v posteljo dobila brinovec. Deci brinovca! Seveda ga nisem spila, drugače bi tam, kjer so mi ga postregli, tudi ostala, morda pa so zdravilni že samo hlapi, bolečina je namreč hitro popustila. ;)

Jutranjo kavico sem si namesto v službi privoščila v družbi prijateljice. Med drugim sem ji pravila, da mi gre zamik na mojem blogu, ki je nastal 94. dne (od takrat odštevalnik dni in nalog ob koncu vsakega zapisa ni bil enak), že malo na živce. "Danes sem frej in lahko nadoknadim. Zdajle bom šla na kolo, še sonček se malo kaže, zvečer smo pa tako ali tako zmenjeni, da gremo na Primoža," sem obljubila bolj sebi kot njej. In dopoldanska tura s kolesom se je v resnici prilegla.

Potem pa se je zapletlo. Zgodil se je prepir, ki se je napovedoval že res dolgo časa. In danes je počilo, treščilo in udarilo obenem. Ves gnev in jeza, ki sva jo najbrž oba že dolgo nosila v sebi, pa jo v celoti nisva upala ali nisva hotela dati ven, je prišla na plan. Jokala sem, da me je od solz bolela glava. Nato pa se je zgodilo nekaj izjemno nenavadnega.

Naenkrat sva se pomirila. Skoraj hkrati. In naenkrat sva se oba počutila bolje. Vsaj jaz sem se, glede na njegov izraz na obrazu, pa si mislim, da je odleglo tudi njemu. Končno sva si naglas priznala to, kar čutiva. Končno sva se res pogovorila (pa čeprav na ne najbolj primeren način). Končno sva zadihala. Morda pa je bila to edina pot, če si nekoč želiva dati še eno priložnost.

Na koncu sem razmišljala, da so prepiri včasih tudi dobri. Prvič, ker na tak način vsaj veš, da te ima nekdo rad. S človekom, ki mu je vseeno, se je namreč nemogoče skregati. In drugič, ker je včasih to edini način, da v nekem odnosu ustaviš tempirano bombo, še preden bi ta zaradi vsega besa eksplodirala v sovraštvo ali prezir. Tega pa ne bi hotela. Zato sem za danšnji prepir pravzaprav hvaležna.

Z utrujeno - a na nek čuden način celo pomirjeno - glavo me kmalu čaka še pohod na Primoža (fotko pripnem zvečer). 

Kaže, da je bil vendarle lep dan.

Do konca še: 252 dni, 252 nalog. Se beremo jutri.

112. dan: Zapravljivka

Zadnja leta sem se, kar se tiče šopinga, povsem spremenila. Kot srednješolka sem blazno rada pohajkovala po nakupovalnih centrih, tam sem lahko zabila cele dneve, pa četudi sem na koncu domov odšla le z novim parom uhanov, ki jih (še vedno) obožujem. Spomnim se, da sva imeli s prijateljico Anjo, s katero sva bili v gimnazijskih letih kot rit in srajca, ob petkih velikokrat poseben obred: zvečer smo bili z družbo zmenjeni, da se dobimo v diskoteki, midve pa sva si popoldne prej privoščili kakšno novo majčko v enaki barvi: enkrat v roza, drugič v rumeni, tretjič v beli. Teh luštnih majic sem imela na koncu toliko, da me je mami včasih že pošteno okregala, naj si kdaj kupim še kaj drugega. Ah ja, dobri stari časi.

Zadnja lepa pa, kot pravim, sem popolnoma drugačna. Nakupovanje mi je postalo muka. Predvsem, kadar si moram iti kupit kaj zase. V otroške trgovine, od kar imam nečaka, še vedno rada zavijem, v tiste s tekstilom, kjer sem bila nekoč stalna stranka, pa vse redkeje. A se še vedno zgodi. In danes se je.

Če dobro pomislim, to najbrž sploh ni naključje. Zaradi vseh dogodkov zadnjih dni je moja samozavest, za katero sem še pred kratkim ugotavljala, da je seksi, malce načeta. In za to je šoping - preverjeno! - odlično zdravilo. No, odvisno, kako se izide: če ne najdeš nič, te še nekoliko bolj zamori, če pa si kupiš kaj res šik, je počutje zagotovo boljše. Tako da je iti v šoping za povprečno 26-letnico v občutljivem obdobju pravzaprav riskantno. Ampak danes sem imela srečo. Kupila sem si res hudo usnjeno jaknico v zlato-rjavi barvi in čevlje, ki sem jih že nekaj časa gledala, in zelo lepo pašejo zraven.

Dobre volje sem našla dovolj energije za tek, v svoji koži sem se počutila celo toliko bolje, da sem poklicala sodelavko, s katero greva "službeno" pokriti nek dogodek. A, roko na srce, grem bolj zaradi zabave, čeprav seveda nimam nič proti, da bom obenem združila prijetno s koristnim. Pa še skupina California bo po dolgih letih spet skupaj na odru, kar je najbrž recept za res dober večer. Jutri imam pa tako ali tako dopust, tako da bom lahko še za odtenek bolj sproščena.

Aja, da bi bila mera polna: fotografija v novih čevljih je nastala - z novim telefonom. Fotkati sicer res že znam, kako se odgovori na klic (torej najosnovnejše funkcije), pa še nisem osvojila. Zato: če komu vržem dol, ko me kliče, se opravičujem, nisem nalašč. :)

Do konca še: 253 dni, 254 nalog. Se beremo jutri.