Spletni dnevniik, čigar namen je vsakodnevno gibanje in osebnostna rast. Spremljate me lahko tudi v kolumni 52 tednov - 52 priložnosti, ki vsako sredo izhaja v Slovenskih novicah.
Sva zadnjič sedeli s kolegico na pijači in malo debatirali. Saj veste, dve babi na kupu, slej ko prej debata nanese na - desce. Itak. Ko je tako vsaka razlagala svojo situacijo, sva prišli do precej zanimivega zaključka. "Veš kako je, Maja," je razlagala ob tretjem pivu. "Imaš dva pola: prvi so moški, ki pri 40. še vedno živijo v hotelu mama - ja, ja vem, situacija je zajebana, pa kriza gor in kriza dol. Ampak vseeno. Saj si ti že enkrat kolumno o tem napisala, da težko najdeš desca, ki bi ti, pizda, znal žarnico zamenjat. Tej skupini jaz rečem ta poženščeni," je razpredala, jaz pa sem ji seveda - prav tako ob tretjem pivu - zvesto prikimavala. "No, potem imava pa še eno skupino. Uspešni, samostojni, pametni, če imaš srečo tudi lepi in možati. Po tej logiki tudi finančno precej dobro situirani in zaradi tega - oblegani. Oni pa, saj veš, s tistim bingljnom med nogami, itak ne znajo razmišljati, vsaj takrat ne, ko jih naskoči prva 20-letna bjonda. Potem ga pa imej doma - ženskarja. Bz!"
Seveda sva namenoma malo karikirali, da je bila debata bolj sočna in zabavna. Ampak v resnici ni bila povsem zgrešena. Sori, fantje, izkušnje govorijo same zase.
Je pa res, da če imaš res, res smolo, lahko najdeš tudi takšnega, ki je hkrati poženščen in ženskar. A kar je še bolj pomembno: če imaš res, res srečo, lahko najdeš nekoga, ki ni niti eno niti drugo. "Tak pa ni več samski," me je v hipu zatrla, ko sem ji to omenila.
A ko sva bili danes z Urško na večernem sprehodu, sem ugotovila, da punce potiho še verjamemo. Da obstajajo. Vsem (slabim) izkušnjam navkljub. :)
Se spomnite Pirana? Tako drugače je bilo danes. Navzven niti ne: ljudje, ki hodijo mimo. Veliko obrazov, različnih obrazov. Mrki, lepi, veseli, zdolgočaseni, zaljubljeni. Podobno sliko bi lahko narisala. A vendar - tako drugačno!
Spremenila sem se. Čutim, da sem se. Pa saj ljudje se pravzaprav vseskozi spreminjamo. Rastemo. Odraščamo. Se učimo. Nekako sem pomirjena sama s sabo, čeprav je situacija daleč od pomirjujoče. Še vedno je svet okrog mene kaotičen, jaz pa sem nekje v sebi vseeno našla oazo. Toplo dlan, ki sem jo poiskala. Nežen pogled, ki sem ga potrebovala. Predvsem pa pogovor! Tako iskren in iskriv. Tako osvežujoč. Bil je res lep dan po res lepi noči. Bil je vikend, po katerem sem fizično utrujena bolj, kot sem bila v petek popoldne. Psihično pa ... No, psihično sem si napolnila baterije. Do konca še: 185 dni, 185 nalog. Se beremo jutri.
Vstala sem že navsezgodaj, ker sem vedela, kako pomemben dan me čaka. Odtekla sem tisti krog okoli mojega Kamnika, ko se je dan še prebujal. Ču-do-vi-to! Danes se poroči moja Tina. Sploh nimam besed. Ko sem jo gledala, ko jo je oči (totalen džek, komaj čakam ohcet!!) pospremil po rdeči preprogi, se mi je odvrtel film. Vsi tisti najini spomini. Ko sva bili še obe mlečni, ko sva hodili na prepovedan cigaret med šolskimi urami. Seveda sem jokala kot dež. "A se spomniš tistih najinih četrtkov, gospa Jericjo?" sem ji rekla, ko sem bila na vrsti, da ji čestitam. "Seveda, Maja moja. In, opa, gospa Hrovat Jericijo," me je popravila. Ostala bo samosvoja. In malo tudi naša. Moja.
To je to. Ljubezen obstaja. Samo verjeti je treba vanjo. Do konca še: 186 dni, 186 nalog. Se beremo jutri.
Kot otrok sem zelo rada barvala. Kar se tiče dela, sem že od majhnega perfekcionistka. Stara mama mi večkrat pove, da ko sem se z nečim zamotila, nisem niti slišala niti videla ničesar drugega na svetu. Povsem zatopljena sem bila v tisto, s čimer sem se igrala. Niti danes ni kaj dosti drugače. Bržkone so mi bile tudi zato pobarvanke blazno všeč. Od črte do črte sem imela prostor, ki sem ga lahko oblikovala po svoje. A vendar le znotraj neke oblike. Če sem z barvico po pomoti zašla čez, sem se jezila. Meje so me nekako pomirjale. Moj neukrotljivi karakter jih pravzaprav rabi. Še kako rabi. A zgodi se, da kdaj zavestno potegnem z barvico čez črto. Morda zato, ker mi je dolgčas. Ali ker mi to daje občutek svobode. Ali pa se samo rada nerviram. Kaj pa vem!
Včeraj ponoči bi morala najbrž ostati lepo v postelji. Pa nisem! Prestopila sem vse meje in to zavestno. Nisem razmišljala, nisem hotela razmišljati. Samo prepustila sem se. Seveda je nastala štala. Kdo pa mara poredne deklice, ki namesto da barvajo od črte do črte, vse pokracajo?! Nič hudega. Ker se poznam in vem, da bom kmalu spet lahko pokazala lepo sliko. Do takrat pa ... No, do takrat bom poskušala uživati v svoji nagajivosti. Danes, recimo, sem večino popoldneva preživela v postelji. Vem ja, sonce je zunaj, lahko bi šla teči ali na pohod. Pa nisem šla. Na hitro sem naredila par trebušnjakov, to je pa tudi vse. Sem pač poredna. Priznam.
Sem se odločila, da bom danes samo sebe malo pohvalila. Zelo sem občutljiva, kar se tega tiče, ker nerada izpadem samovšečna. Ampak potem pride trenutek, ko moraš zavestno reči sam sebi: Okej, danes si bila pa pridna! Ker sem res bila! A veš tisto, ko te prime, da bi iz svoje mize prijel tisti kup papirjev, ki jih moraš predelati (v mojem primeru zato, da bi korektno napisal članek), in jih samo vrgel v zrak?! Pa naj se predelajo sami od sebe, jaz pa grem medtem na eno pivo (kar se, ne boste verejli, nato ne zgodi)! No, to. Bilo je okrog pol dveh popoldan, ko se mi še sanjalo ni, da bom domov prišla šele nekaj pred deveto zvečer. Sem si pa, da bi prišla malo k sebi, šla po kosilo in nabavila - jagodni smoothie! Saj pravim, danes sem bila res pridna.
Za več kot en brzinski sprehod nisem imela niti časa niti energije. Še tele vrstice, če sem odkrita, ne vem, kako sem spacala skupaj. Ko jih bom jutri brala za sabo, si bom najbrž rekla: "Okej, Maja, karkoli si že hotela povedati s tem ..." :)
Utrujena. Res utrujena. Res res utrujena. Lahko noč.
... se zgodijo tistim, ki čakajo. To je ena od modrosti, ki sem si jih zapomnila iz risanke Zlatolaska. Ali sem vam že povedala, kako rada gledam risanke? No, obožujem jih. V meni se - hvalabogu! - še vedno skriva velika otroška duša in tako ali tako je postati odrasel, če vprašate mene, ena najbolj butastih odločitev, ki jih človek lahko sprejme. S tem ne podpiram neodgovornosti, nezrelosti in nesprejemanja posledic za svoja dejanja. Na dolgi rok te življenje teh stvari itak nauči samo od sebe. S tem mislim predvsem to, da je svet včasih preprosto nujno pogledati skozi otroške oči, ker drugače bi bila samo ena ogromna, gromozanska žalost. A sem malo zašla? Vem. Skratka, hotela sem povedati, da je potrpežljivost ena od vrlin, s katero bi se še nedavno težko pohvalila. Počasi, a zanesljivo, pa se mi dogaja tudi to. Da se učim, kako pomembna je ohlajena glava. Trezen razmislek. Premišljena reakcija. Ne, ker bi tako prizanesel drugim, ampak predvsem, ker tako daleč najbolj prizaneseš sebi. Enkrat ena. Ko sem šla iz službe, me je neka stvar za malenkost vrgla iz tira. Namesto, da bi se preveč obremenjevala s tem, kaj je tisti na drugi strani mislil oziroma ni mislil, sem se kar se da hitro preoblekla v pajkice in superge. Tek, odklop misli, milina. In ko sem prišla nazaj, me je pojasnilo poiskalo samo od sebe. Tole pesmico posvečam moji sestrici Ani.
Ker vem, da ji je všeč. Ker vem, da ona že pri rosnih 18 razume njeno sporočilnost. Ker so ohlajene glave res zakon. Anči, čisto iskreno, tvoje preudarnosti sem ti bila vedno malce fouš. ;) Rada te imam. In - ali se spomniš tistega koncerta v Litiji? Ah, ja ... Nekega jutra, ko se zdani ... Do konca še: 189 dni, 189 nalog. Se beremo jutri.
Mi je danes rekla kolegica: "Iiii, kakšni nohtki, morje in palmice. Evo, naslov za tvoj današnji blog: Poletje je tu!" V naslednjem stavku pa: "Joj, spet sem ta usta odprla, potem bom pa norela, ko bom brala, kakšne traparije kvasim!" In sem se zasmejala tej moji vedno simpatični deklici. Tale uvod in naslov, draga, sta samo zate. :p ;) Pa saj je res poletje in danes je bilo, kot bi me nekaj hotelo vseskozi opominjati na to. Za dobro jutro me je - mrazu in dežju navkljub - pričakala na mizi torba za na plažo in sončna očala. Vem, da bo zvenelo kot reklama (ne čisto neupravičeno), ampak tako simpatično darilo ne more ostati skrito, kajne? Hvala, S. Oliver. V resnici ne vem, s čim sem si to zaslužila. Jemljem nazaj tisti stavek iz prejšnje kolumne. Če me boste še naprej takole razveseljevali, mi kar pošiljajte SMSe, ne bom nič huda. :) Delavnik je bil še kar naporen. Imela sem intervju z Bojanom Travnom in, vam povem, za novinarja je najtežje intervjuvati - novinarja. Malo sem se ga bala, priznam. Tip je karizmatičen in samozavesten in razgledan do amena. In te sezuje. Ampak na pozitiven način. Tako, da ti celo uspe pozabiti, da imaš tremo. Popoldne sem preživela v dobrih rokah. Pa saj se vidi, ane? Drugi nohtki, drug obraz. :) K tejle moji kozmetičarki sem spravila že večino svojih kolegic. Punca pač obvlada. Če hočete biti lepe, me vprašajte za kontakt, z veseljem posredujem.
Dovolj reklam za danes? Okej. ;) ... Samo, da je poletje tu! Ker ni lepšega kot tek, ko se dan poslavlja. In to - šele ob devetih zvečer!
