268. dan: Točka 0

Vzeti se moram v roke. Ker me moti, kar čutim - da mi življenje spet uhaja iz rok, da se v mene spet seli nemir in posledično se je zgodilo, da se je pridna, vestna in zanesljiva deklica v meni spet potuhnila v ozadje. Tista z rožički na glavi, ki hrepeni le po brezmejni svobodi in tem, da se ima lepo na vse in na vsak način, pa je spet zavzela prvo pozicijo.

Zdi se, kot da tega meseca in pol, ko sem sklenila določne odločitve, ko sem se trudila zaživeti po starem, tako kot znam in mislim, da je prav, sploh ne bi bilo. Zdi se, kot da moram spet od začetka, z vso - pozitivno in negativno - čustveno prtljago vred. Zdi se, kot bi na svoji duhovni ravni najprej naredila korak naprej, potem pa spet dva nazaj.

No, vsaj številke na tehtnici se vztrajno premikajo. Navzdol. Od začetka projekta do včeraj: minus 21! Na to sem ponosna, zato sem po - sicer ne posebej dolgi - telovadbi sklenila, da bom s tem nadaljevala in s tem spet začela. Zopet. Znova.

Do konca še: 97 dni, 98 nalog. Se beremo danes zvečer (!).