18. dan: Moja pot - moja odločitev

Že od malih nog je bilo gledanje alpskega smučanja pri nas svojevrsten obred. Zimski sobotni in nedeljski dopoldnevi so bili - poleg obveznosti, ki jih je bilo pač treba postoriti - rezervirani za skupne oglede tekem. Bržkone sem tudi zato velika, velika oboževalka Tine Maze. In ko je danes zmagala na smuku v Cortini D'Ampezzo sem vriskala kot kašna ponorela mariborska Viola.

Po zmagoslavju in njenem nasmejanem obrazu, ki me je po psihično napornem jutru (razložim v nadaljevanju) res razvedril, so na TV Slovenija odvrteli njen komad My way is my decision. O njenem glasbenem udejstvovanju ne bom izgubljala besed, čeprav se strinjam z enim od naših kolumnistov, ki je nekoč zapisal: "Tina Maze je šampionka svetovnih razsežnosti, in če si ji srce poželi prepevati, bi to morali samo pozdraviti in jo pri tem podpreti! To velja tudi, če bi si želela voditi vreme na nacionalni televiziji, imeti lastno kuharsko oddajo, nastopiti v filmu ali, če želite, pornofilmu. To je naša Tina in hvala vesolju, da jo imamo." No, mene pa je danes predvsem prevzelo njeno sporočilo: moja pot je moja odločitev.

Današnji dan se mi je namreč začel katastrofalno. Oseba, ki mi v življenju res veliko pomeni, mi je - še vedno upam, da je bilo rečeno le v trenutku jeze - dejala, da je to, kar počnem, totalna bedarija. Bolj kot sem mu skušala razložiti, da sem blog odprla zaradi sebe, ker sem se na ta način prisilila, da v življenju naredim določene premike, spremembe, ki sem jih nujno potrebovala, bolj me je prepričeval, da me pri tem ne more podpreti in da so tudi besede vseh, ki me, kot se je izrazil, "kao podpirate", le navidezne, v resnici pa da si mislite svoje. Jaz pa sem - že na robu solz - še vedno vztrajala: Tu ni fora v drugih, fora je v meni.

Je že moral priti ta hladen tuš. Tinina zmaga pa je bila po tem prepiru kot naročena. My way is my decision.

In še enkrat znova: hvalabogu za prijateljice. Nimam jih veliko. Vsaj ne tistih pravih, iskrenih. A dve od teh sta me danes - skoraj dobesedno - zvlekle s kavča in na pohod po Koželjevi poti do izvira Kamniške bistrice. Po čaju in borovničkah je svet spet veliko, veliko lepši. Vsem, ki se vam tole zdi traparija, pa: nihče vas ne sili k branju, preprosto me skenslajte s facebooka. Problem rešen. ;)

Do konca še: 347 dni, 347 nalog. Se beremo jutri.